Sotiria

Naj že mine dan s to svojo lučjo.
Zakaj tako zamuja noč?
V sencah borovcev naslonjač
name čakajoč.

Spanec bo prišel kot nemoč.
V dvoranah bodo ugasnile luči.
Tukaj več nobenega vtisa
prazna postelja ne naredi.

Tema me bo upognila, in ko se bom
v globoke sence zamotala,
bom spet začela verjeti, da sem del
tega sveta postala.

Noč se bo prestrašena poglobila,
ko bo zapihal veter neugnan.
Evkalipt bo stresel lase
in skupaj z njimi skrivnosti sanj.

Poslušala bom, srdita sovražnica,
jeseni mistično vrvenje.
Zibala me bo vesela pesmica,
obupano šelestenje.

Ne čakam je, pa vem, da bo prišla,
ta mačka, ki skoz noč se klati,
mačka, ki ljubkovanja ne pozna,
ne prosi zanj in ga ne mara dati.

Samo pri nogah mi čepi,
hudega mraza je ni strah,
obzirno pred mojim pogledom beži,
in je, kot da me že dolgo pozna.

Prevedla Lara Unuk