Poslušam jezik, ki ga tvoji roki – o roki! – govorita,
ko se, beli, premikata polagoma,
goloba v Stolpu obupovanja skrita.
Za njima zrem od daleč, miru simboloma.

Govorita? Ne govorita? V mojem srcu globok odmev,
v globeli pozdrav vrtnice.
Sijeta? Ne sijeta? Magnet privlači moj pogled,
v mračnem kaosu vzhod Venere.

Razpiram svojo spremenjeno ljubezen, ujeta
je v lilijo tvojih prepletenih rok,
in pletem sladke sanje. Ne glej me, razpreda
se v temi zlato brlenje blodnih zvezd naokrog.