Utrujeni um ji je prešinilo nekaj nepozabnih podob: mama je jokala, ker jo je mlatil eden od »očetov«, ona pa se je tresla v postelji in se pretvarjala, da spi, da jih ne bi še ona skupila.

Saj se je spomnila, kako jo je prvič zbudilo kričanje in je planila pomagat mami, ki je rotila in jokala; spomnila se je »očeta«, kako je zgrabil pručko, ji jo vrgel v glavo in jo podrl na tla. Oh, kako grd, kako divji prizor! … Potem pa, ko je »oče« odšel in sta spet ostali sami. Materinih poljubov, njenega joka, obljub, da bo prala v tujih hišah, da se bo prodala za sužnjo, samo da nikoli več ne pripelje moškega v hišo … Vendar se je že čez nekaj dni vrnila z drugim. Včasih ni bilo takšnih bridkih prizorov in so živeli mirno, drugič pa je spet odmevalo kričanje, ki je vodilo v tepež. Vendar se ona ni več zganila iz svoje postelje.

… Zapihal je vetrc, spreletel jo je srh. Zarila se je v grmovje in zatisnila oči, da bi zaspala. Vendar se ji je ves čas dozdevalo, da se poleg nje nekaj premika, in je vedno znova preplašeno planila pokonci, s pogledom je poskušala prodreti v temo naokrog, potem pa se je ponovno potulila za grmovjem in se tresla od mraza in strahu. In prvič se je z nekakšnim hrepenenjem spomnila postelje v sirotišnici …

Nekega dne so jo namreč odpeljali v sirotišnico. Policija jo je odpeljala …

Nekega dne, ko mame ni bilo doma in je bil »oče« sam z njo, so prišli policaji, in potem ko so preiskali vse sobe, so jo posadili v avto in jo odpeljali v neznano hišo. Sobica, v katero so jo odvedli, je bila ometana in opremljena z nekaj kosi preprostega pohištva, leseno pisalno mizo in petimi, šestimi pletenimi stoli. Tam sta sedeli dve gospe, bogato oblečeni, s peresi na klobukih in diamanti v ušesih in na prstih, pogovarjali pa sta se z neko žensko brez klobuka, ki ji je s pasu videl šop ključev.

»Zakaj ste nam pripeljali to dekletce?« je vprašala ena od gospa, pri tem pa je zmrzljivo porinila okrogle roke v krzneni muf. »Naša pisarna skrbi samo za dekleta, ki prihajajo z dežele za služkinje; tale je še premajhna, da bi jo poslali služit.«

»Ne, gospa,« je rekel policaj, ki jo je pospremil sem, »našli smo jo v hiši pregrehe in jo odpeljali, ker je še mladoletna …«

Še naprej je govoril, gospa pa mu je zastavljala vprašanja, vendar ga ni več poslušala, ker je pozornost osredotočila na bleščečo baržunasto obleko gospe in njen krzneni muf, in premišljevala je, kako bi se počutila z rokami, vtaknjenimi v krzno, in kako, da je gospo, ki je bila toplo oblečena, tresel mraz, ko pa nje v njeni razcapani oblekici ni posebej zeblo, saj je zunaj sijalo sonce. Nenadoma pa jo je gospa vprašala:

»Kdo te je pripeljal v … to hišo, kjer so te našli?«
»Uprla je pogled v tla in ni odgovorila.
»Povej!« jo je dregnil policaj.
»Pusti otroka pri miru!« je strogo rekla gospa in jo s tišjim glasom spet vprašala:
»Kdo te je pripeljal tja? … Povej, punčka, ne boj se!«
»Privzdignila je pogled, uzrla na obrazu gospe neko milino, ki je ni pričakovala, in plaho ji je odvrnila:
»To je hiša moje matere.«
»Ali imaš očeta?«
»Ne, umrl je.«
»Kaj pa dela tvoja mama? Od česa živita?«
»Njena mati je sprijena ženska …« je spregovoril policaj, vendar ga je gospa spet prekinila.
»Pusti, da se pomenim z malo,« je rekla nekam osorno, »ti se nič ne vmešavaj.« In jo je spet vprašala:
»Kaj dela tvoja mama?«
»Pere po hišah,« je odgovorila; nenadoma pa jo je postalo sram, hudo sram, da ni mogoče to sprijeno delo in je policaj zato rekel, da je mama sprijena ženska, tako da je naglo dodala:
»Ne, ne, vezilja je …«
»Vama služi kruh z vezenjem?« je vprašala gospa, policaj pa se je zasmejal. Preplašeno ga je pogledala; je bilo morda tudi to izprijeno?
»Ne,« je spet rekla, »ne veze in ne pere.«
»Od česa pa potem živita?«
Ni več vedela, kaj naj reče; zmedeno je pogledala policaja, ki se je smejal, drugo gospo, žensko s ključi, in nenadoma je rekla:
»Preživlja naju oče.«
»Pa saj je tvoj oče mrtev.«
Zdaj se je do kraja zmedla in odgovorila:
»Ne, mama se je spet poročila.«
Pomislila je, da se ni spomnila, da bi šla kdaj na mamino svatbo, pa saj ni bilo važno, ko pa so bili njeni možje vsi ti 'očetje'.«

Gospe sta šepetali med seboj in ena od njiju je rekla:

»Vidiš, da je revše do dna duše pokvarjeno; ene resnične besede ni izrekla …«
»Nič čudnega, s takšno materjo …« je rekla ženska s ključi in počasi prikimavala.

Oh, kako so jo prizadeli! Kako globoko so jo ranili! S sklonjeno glavo je postrani pogledala gospe in zdaj ji srce napolnilo sovraštvo, sovraštvo, ker sta imeli na sebi toliko lepotičja in ker sta rekli, da je njena mama sprijena.

O! Pa saj je njena mama bila sprijena, saj je to vedela! Vsi reveži so sprijeni, saj delajo. Ti gospe nista nikoli delali.