Odlomek iz romana

Že zdavnaj je zapustila avtocesto in prevozila velike nasade citrusov. Cesta se je lagodno vzpenjala. Odpeljala se je mimo neke vasi in še naprej vozila navzgor. Kmalu je pred seboj zagledala lepe, zasnežene gore. Na križišču je sledila kažipotu in zavila desno. Znašla se je na ozki podeželski cesti s sadnim drevjem brez listja, bil je že konec februarja. Praprot ob cesti je bila intenzivne barve posušenega kruha, polomljena od zapadlega snega.

Čez nekaj ovinkov je zapeljala v prostran smrekov gozd. Kraj je bil temačen, drevje se je dvigalo visoko in zakrivalo nebo. Levo in desno, do koder ji je segel pogled, je videla smrekova debla, ki so se risala na ozadju tistega malo snega, kar ga je ostalo na krajih, kamor nikoli ni posijalo sonce.

Na njeni desni je nekaj šinilo kot strela in izginilo, še preden ji je uspelo ugotoviti, kaj je bilo. Popadla jo je groza, pradavni strah človeka, ki je sam sredi gozda.

In takrat je zagledala, kako s smrekove veje binglja obešena lisica. Z žico so jo privezali za glavo in veter jo je zibal kot pošastno nihalo. Malo je pritisnila na plin, da bi se čim prej oddaljila od odvratnega prizora. Koga so hoteli prestrašiti ali posvariti? Druge lisice ali tujce, ki so si drznili vstopiti v njihov gozd?

Nadaljevala je pot z občutkom nelagodja. Kmalu je prispela do zadnjih dreves. Pred njo se je raztezala prostrana planjava. Skupine cipres so ščitile nasade pred severnimi vetrovi. Drevje, zasajeno v urejenih vrstah, je oblikovalo ogromno šahovnico. Ustavila je ob robu poti in stopila iz avta. Veter se je zaganjal vanjo, kot da bi kaj hotel od nje, kot bi jo pred čim svaril.

»V kaj se mešam?« se je vprašalo dekle in se hitro vrnilo v avto.

Zagledala je tablo z napisom »Dobrodošli v Kerasotoposu.« Pustila jo je za sabo in prišla do kamnitega mostička. Potok je brzel navzdol proti poljem. Zdaj se je razločno videlo vas z redkimi hišami in cerkvenim zvonikom nad njimi. Podeželske hiše so bile razpršene vse naokrog, daleč ena od druge, kot da bi se skregale.

Zunaj vasi je uzrla mogočno rdečo hišo s stolpičem in še modro hišo nedaleč stran. Tja je šla, k tej modri hiši.

Pot do nje je bila posipana z uvoženim gramozom. Pripeljala se je do velikih dvoriščnih vrat z dvema ogromnima cedrama levo in desno. Na tabli je pisalo Kmečki turizem Sivka. In res, vse posestvo so prekrivale grede sivke, toda brez dišečega cvetja, saj je čas cvetenja minil poleti. Prst med rastlinami in temno listje sta si bila v lepem kontrastu. Odpeljala se je do vhoda v gostišče in postavila avto pod streho.

Ogledala si je nadstropno stavbo, ki ni imela strehe iz opeke, ampak iz širokih plošč, kot jih imajo v okolici Pilona. Cela je bila popleskana na modro vijolično, na barvo sivke. V zgornjem nadstropju so bila polkna zaprta, se pravi, da ni bilo drugih gostov.

Velika vhodna vrata so se odprla, še preden je potrkala, in na vratih se je pojavila mlada ženska. Veselo jo je pozdravila in jo odpeljala noter.

»Čakali smo vas. Stopite naprej, da spijete kak čajček, kavo, si odpočijete od vožnje,« je pokazala na veliko mizo. »Moja babica Dimitra,« ji je predstavila starko, ki je sedela na pručki pri kaminu.

Dekle ji je prikimalo v pozdrav.

»Ime mi je Eleni,« se je predstavila mlada ženska, ko je na mizo zlagala skodelice in krožničke s piškoti in kolačem.

»Jaz sem pa Bluz,« je reklo dekle, kolikor razločno je moglo.

»Kaj je rekla? Bluza?« se je začudila starka.

»Bluz, babica. Bluz ji je ime,« ji je z nasmeškom odvrnila Eleni, kot bi prosila gostjo za razumevanje.

»Od česa pa to pride?« je vztrajala starka, ne da bi izpustila krpo, ki jo je vlačila po v rokah.

»Samo Bluz sem,« ji je potrpežljivo odgovorilo dekle.

»To bo pa tuje ime,« je zamrmrala babica, to je rekla bolj sama zase.

Eleni je vprašala: »Kavo ali čaj?«

Bluz je prosila za čaj in si ogledala prostor. To je bila velika sprejemnica in jedilnica v enem. Morala si je priznati, da je bila presenetljivo okusno urejena. V kamnitem kaminu je bila velika odprtina, kjer sta goreli dve ogromni poleni. Stene so bile opažene z lesom, na njih so visele slike sivke. Velik del stene je prekrival tkan čilim sodobne izdelave v modrovijoličnih odtenkih. Iste barve so bile tudi blazinice na kavču in celo servis.

»Zelo lepo imate urejeno. Vse je v istem tonu,« je rekla Bluz.

Eleni se ji je zahvalila in rekla, da so se zelo potrudili, da bi bila sivka v ospredju.

»Dolgujemo ji vse,« je rekla in se usedla nasproti Bluz.

Tiho sta pili čaj. Gospodinji se je zazdelo, da bi morala kaj reči, da bi ustvarila prijateljsko vzdušje.

»Posest je pripadala družini moje matere …« je začela.

»Moje je bilo in sem ji ga prepisala,« je pojasnila starka.

Eleni je prikimala in nadaljevala:

»Nekoč so tu pridelovali pšenico in ječmen, ampak sčasoma …«

»… so padle cene in vse nam je padlo iz rok,« jo je dopolnila babica.

Eleni je Bluz povedala, da sta se pred dvanajstimi leti z možem odločila, da bosta prišla sem, ker jima življenje v Atenah ni odgovarjalo. On je študiral živilsko tehnologijo in se je hotel ukvarjati s sirarstvom. Obiskal je že Francijo in tam spoznal veliko skrivnosti stroke. Sama se je odločila, da se bo vrgla v zelišča. Pristala je pri sivki, ker sta bila podnebje in nadmorska višina – vas leži na tisoč metrih – primerna. Zaradi hudih zim z veliko snega ni mogla gojiti drugih zelišč, za sivko pa so bile razmere idealne.

»In vam vse to uspe povsem samim?« je občudujoče vprašala Bluz.

»Seveda ne. Najemamo delavce za oranje, pletje in obiranju cvetov. Vseeno je sivka boljša od drugih kultur. Stroški so manjši. Samo pri rezanju cvetov …«

» … nastane cel hudič,« jo je dopolnila babica.

Bluz se je nasmehnila ob starkini neposrednosti.

»Babica hoče reči, da je rezanje cvetov prava bitka s časom. Trgovec čaka s tovornjakom že od zore, ampak porezati jih je treba, ko se posuši jutranja rosa. In takšni, še sveže porezani, morajo cvetovi v tovarno, da se jih obdela in iztisne iz njih eterično olje. Naša pridelava je biološka, brez pesticidov in škropiv,« je rekla Eleni.

»Porabite vso sivko za eterično olje?« jo je vprašala Bluz.

Eleni ji je razložila, da je nekaj zadrži in pusti, da se naravno posuši, potem pa z njo napolni majhne platnene vrečke, za dišavljenje oblek in odganjanje moljev.

»Podarjam jih našim gostom,« je rekla Eleni.

»Tudi prodajamo jih,« je pomenljivo pristavila babica.

»Eh, saj ni omembe vredno. Prihajajo jih kupovat iz dveh ali treh turističnih trgovinic z obale. Boste dolgo ostali pri nas?« je vprašala Eleni.

»Mislim, da precej časa. Prišla sem si odpočit in malo delat,« je zadržano odgovorila Bluz.

»To dvoje pa ne gre skupaj,« je pripomnila babica, ki ji ni ušla niti besedica njunega pogovora.

»Ona že ve, babica,« je Eleni poskusila popraviti situacijo. »Ko boste spili čaj, vam bom pokazala vašo sobo. Najbrž ste utrujeni …«

Bluz je odrinila skodelico, da pokaže, da je končala, in vstala.

Povzpeli sta se po lepem kamnitem stopnišču in stopili na širok hodnik.

»Dodelila sem vam najlepšo sobo, z razgledom na gore in na polja. Sicer pa sta naša edina gostja,« ji je rekla Eleni, ko je odklepala vrata. Odprla je oknice in pokazala Bluz razgled.

Nasproti so gore sijale v snegu in vse naokrog so se tiho raztezala polja. Komaj je razločila vaške hiše izmed smrek, cipres in divjih ceder.

»Kako lepa hiša!« je vzkliknila Bluz in pokazala na Rdečo hišo. »Še stolp ima!«

»Res je. Precej stara je. Pripada neki družini svečarjev … Se pravi, tovarno sveč imajo …« je previdno rekla Eleni. Videlo se je, da je premišljeno izbirala besede.

Torej smo tukaj, je olajšano pomislila Bluz, saj ji ne bo več treba še naprej spraševati.

»Povedala sem vam,« je Eleni poskusila zasukati pogovor, »da ste naša edina gostja. Za božič imamo veliko gostov, ljudi, ki jim je všeč tukajšnji mir in se hodijo smučat na smučišče. Poleti pa pridejo sem zaradi hladu in suhega zraka. Nobene vlage ni in vedno pihlja blag vetrc. Nekoč so vozili v vas ljudi, ki so imeli težave s pljuči. Na ovinku je stal sanatorij, ampak porušil ga je potres in so ga opustili. Vam je všeč soba?«

»Zelo je lepa,« ji je odgovorila Bluz, in ko je videla, da Eleni pričakuje kaj več, je dodala: »Krasno se bom namestila. Še mizo imam, da bom lahko pisala. Prevajam,« je rekla in pomislila, da lažem, ko se enkrat začnejo, ni konca.

»Rada bi vas vprašala glede hrane,« je rekla Eleni. »Ob tem letnem času je vaška gostilna zaprta. Odprti so za božič in ko se otopli, od aprila dalje. Tako da boste jedli z nami. Hočem reči, hrano, ki jo bom kuhala za nas. Za vsak dan se bova vnaprej dogovorili glede tega, tako, da se bom, če česa ne marate, temu izognila. Sicer pa bo hrana domača in dobro pripravljena.«

»Skuhajte, kar hočete, ne skrbite zame.«

Eleni ji je pomagala odnesti gor potovalko in mali kovček in jo pustila, naj si odpočije, še prej pa sta se dogovorili, da se ob enih vidita na kosilu. Pri tem se ji je Eleni skoraj opravičevala, da v teh krajih jedo tako zgodaj.

Ko je Bluz ostala sama v sobi, je začela razporejati svoje reči. Obesila je obleko v omaro in odprla zgornji predal, da bi vanj zložila perilo. Presenečena je na dnu predala zagledala par otroških rokavičk iz belega usnja. Nekdo jih je pozabil, je pomislila, in se začudila temu, da še obstajajo otroci, ki nosijo bele rokavičke. Ogledala si jih je, presodila, da niso rokavice za zimske športe, in si jih privzdignila k nosu. Iz belega usnja je vel vonj po breskvah. Najbrž jih je pozabiti kdo izmed gostov. Pozneje jih bo nesla Eleni.

Ko je vse porazložila, je stopila na balkon. Bil je dolg in ozek, skupen za vse sobe. Streha je segala vse do lesene ograje, tipičen vaški gank. Odšla je na drugi konec balkona in takrat je ugotovila, da je hiša zgrajena deset metrov stran od roba gromozanskega prepada. Spodaj je zijalo brezno, na pobočjih gora nasproti pa je naštela sedem raztresenih vasi.

Vreme se je poslabšalo, črni oblaki so se spustili nizko nad zemljo, megla se je vila iz prepada kot dim in hitro zakrivala razgled. Vsak hip bo začelo deževati.

Vrnila se je na drugi konec balkona, pred svojo sobo. Rdeča hiša s svojim stolpom se je svetila izmed drevja in jo pričakovala.

***

Ko je šla opoldne dol v jedilnico, je videla, da je Eleni na en konec mize pogrnila bel prt.

»To sem našla v predalu,« je rekla Bluz in ji izročila bele usnjene rokavice.

»Otroške rokavičke? Čudno, za božič ni bilo pri nas nobenih otrok, a ne, babica?« se je začudila Eleni.

»Ni jih bilo. Še hvala bogu. Ker vse porazmečejo, jejo, kjer jim kapne, in me ne pustijo pri miru,« je zamrmrala starka.

»Spravila jih bom na recepciji, in če jih bo kdo iskal, prav … No, za dobrodošlico sem vam pripravila pečenega petelina z rezanci,« je rekla Eleni in prinesla pladenj.

»Meni daj bedrce,« je brez okolišenja rekla starka.

»Mnjam, zelo je okusno,« je pripomnila Bluz, ko ga je pokusila. »Imate svoje kokoši?«

»Kje pa. Prinesla sem ga iz vasi. Mi tukaj nimamo nobenih živali razen psov. Nisem si želela vonja po kurjih drekcih in kokodajsanje bi lahko motilo goste. Na drugih kmečkih turizmih jih imajo. Mi pa imamo samo sivko,« se je nasmehnila Eleni.

»Kaj pa koze, za mleko za sir?«

»Pri nas nimamo koz. Moj mož sodeluje z veliko sirarno pri jezeru. Tako mu je bolj udobno. Uporablja čebre, sušilnice in prostore za zorenje v sirarni. Kozje mleko dobi od okoliških pastirjev. Izdeluje lastni sir s pepelom …«

»S pepelom?« je presenečeno vprašala Bluz.

»Te tehnike se je naučil v Franciji. Ne da to pravim, ker je moj mož, ampak dela imeniten sir. Majhne hlebce v obliki piramide ali valja, ki jih pokriva s pepelom ali kostanjevimi listi. Nič ga nimam, da bi vam ga dala pokusiti, ker je komaj začel s pridelavo in sir še ni dozorel. Izdeluje majhne količine, ki grejo v veliko delikateso v Atenah,« je razložila Eleni in oči so ji sijale od ponosa na moža.

Bluz je spila požirek vina, da je poplahnila grenkobo. Ranila sta jo Elenina ljubezen do moža in njen ponos. Sama ni še nikoli tako čutila do nikogar. Njeno ljubezensko življenje je bila ena sama veriga razočaranj.

Ko se je vrnila gor v svojo sobo, je telefonirala svojemu uredniku in šefu. Povedala mu je, da je prispela, da je verjetno izsledila pisateljevo hišo in da ga bo popoldne obiskala, če bo vreme dopuščalo. Vztrajal je, da naj gre tja v vsakem primeru, čas jih je priganjal, če naj bi knjiga izšla jeseni. Hotela mu je reči, da je odlašal toliko let, zdaj pa se mu naenkrat tako mudi? Ampak odgovorila je samo »V redu.«

Popoldne se je utrgal oblak. Lilo je kot iz škafa in nisi videl več kot dva metra pred sabo. Vas je izginila in gore ravno tako. Ni mogla stopiti iz hiše v takšnem vremenu. Zleknila se je na posteljo in prižgala televizijo. Preletela je programe. Beda. Povsod same čenče. Onkraj nje je obstajal paralelni svet. Ugasnila je televizor. Zelo jo je zaposlovala misel na prvo srečanje s pisateljem. Kaj mu bo rekla? To jo je težilo od prvega hipa, ko prevzela to nalogo. Kaj mu bo rekla? Resnico? Ali kakšno laž, ki ji bo pomagala naprej? Vse iztočnice, ki jih je pripravila, je zavrgla.

Dež jo je prijetno uspaval in zaspala je oblečena. Zbudil jo je nejasen hrup. Nekaj je ropotalo zunaj na ganku. Vstala je, ne da bi prižgala luč. Bala se je stopiti ven in pogledati, kaj jo je zbudilo. Kmalu je dojela, da je bil samo bršljan, ki je škrebetal po steni, kot da vzdihuje. Opogumila se je in odprla balkonska vrata. Znočilo se je, ampak nebo je bilo jasno. Oblaki so se razkadili. Zasnežene gore so sijale v temi in po vaseh so se prižgale luči. Sedmero vasi je plulo skozi noč. Nizko med cedrama pri dvoriščnih vratih je zagledala prvo zvezdo. Drugo zvezdo je uzrla visoko nad gozdom. Tretjo zvezdo nad vasjo. Prebela mlečna cesta je tekla po nebu kot reka. Tri, štiri, dvanajst zvezd je naštela in začutila je mir.

Zmrazilo jo je, vrnila se je v sobo. Prižgala je luč in pogledala na mobitel, koliko je ura. Tri četrt na enajst. Prepozno, da bi šla dol v jedilnico, prezgodaj, da bi šla spat. Zaprla je oknice, se preoblekla, si nadela pižamo in prižgala televizijo. Imela je srečo, da je naletela na dober film. Večkrat je zadremala in se spet zbudila ob prižgani televiziji.

Prevedla Lara Unuk