Fantastična povest (odlomek)
10. december – danes zjutraj smo se sestali na policiji. Policaj, mirovni sodnik in župan smo se sestanka »udeležili ex officio« kot lokalna oblast. Poleg nas so bili povabljeni še trije kapitani, poveljniki ladij, kapitan Farmakis, kapitan Vamvas in kapitan Velios. »Po častni dolžnosti« so pozvali tudi mene, ker sem bil kapitan na parnikih – torej zelo izkušen v pomorskih zadevah. Mirovni sodnik nam je v nekaj besedah predstavil dileme ... Pred slabim mesecem dni je nevihta, kakršne še niso videli, odrezala Tilos od preostalega sveta. Deset tisoč ok olja in še enkrat toliko oliv, ki so bile prodane trgovcem v Pireju, zaman čaka, da se zjasni in jih bodo lahko natovorili ... Najhujši problem pa je s kruhom. Na Tilosu sploh ne pridelujejo pšenice in privažajo, kar potrebujejo, iz Pireja, Volosa, Soluna. Nihče ni nikoli pomislil na to, da bi si delal zalogo. Zakaj pa bi si jo? Vsak dan je na Tilos prispela kakšna ladja s pšenico in moko, in pet vaških špeceristov je imelo vedno dve, tri vreče za prodajo na drobno ... Ta ujma pa je porušila red. Zmanjkalo je moke, doma in v špecerijah. V nekaj hišah, najrevnejših, že nekaj dni niso jedli kruha. Vihar pa je vedno hujši. Kaj bo z nami?
»Treba bo sprejeti ukrepe,« je rekel policaj.
»Ukrepe ... Kakšne ukrepe? Preden se bo vreme pomirilo, ni upanja, da bi prišla kakšna barka,« je pripomnil kapitan Farmakis v svetlo modrih turških hlačah, z rdečim fesom in dolgo pipo.
»Res je,« je odvrnil policaj ... »Toda mi ne moremo čakati ... Nemogoče moramo spremeniti v mogoče, da bojo ljudje imeli kaj jesti.«
Vsi smo se spogledali. Nemogoče v mogoče. Kako to? In policaj je razložil:
»V pristanišču je ostala samo ena barka. Dvojambornica kapitana Veliosa ... Trdno plovilo, dober kapitan ... Naj zbere pogum, naj švigne tja čez, do Kime, naj natovori malo pšenice, ječmena, moke, kar pač dobi, in se vrne ... In potem, kar Bog da! Mirno morje, kaj pa drugega!«
S pogledi smo se zapičili v kapitana Veliosa ... To je možiček, ki se bliža petdesetim, suh, sključenih ramen, z ukrivljenim nosom, majhno brado. Govori s počasnim, počenim glasom.
»To je čista norost ... Vetrovi so ponoreli ... Morje vre ... Kako naj? Povej mi še ti, kapitan Farmakis, ki si star ... In ti, kapitan Vanvas, ti veš ... In kapitan Gerolimakis naj mi to pove, ki je strokovnjak za parnike in je prekrižaril ocean.«
Obsedeli smo v tišini, zamišljeni ... Stvar je bila težka, drzna, nevarna ... Prvi je spregovoril Farmakis.
Farmakis: Razburkano morje. Močen veter. Vodna tromba. Neurje ... V naših krajih še nikoli nisem videl takšnih grozot ...
Vamvas: Pa kar traja in traja.
Farmakis: Traja ali ne. To ni važno za naš posel ... Na Črnem morju smo videli še vse kaj hujšega.
Vamvas: In na Korziki, v Bonifaciu, kadar piha mistral.
Farmakis: Norost je v takem vremenu izpluti iz pristanišča.
Vamvas: In to velika norost.
Farmakis: Kaj pa, če te dobi na odprtem morju? Kaj boš?
Vamvas: Mene je dobilo na odprtem morju, takšno razdejanje in še hujše.
Farmakis: Mene tudi. Ne enkrat, ne dvakrat.
Vamvas: Petdeset let nosimo na morje kožo na prodaj.
Farmakis: Kaj pa si ti naredil, kadar te je dobilo takšno neurje?
Vamvas: Vezal sem podveze, rahljal sem jadro ... Zakaj sprašuješ? Mar tega ne veš sam?
Farmakis: Se pravi, sprašujem te, ali si ustavil ladjo med Sardinijo in Strombolijem?
Vamvas: Kje pa bi se tam ustavil? Plul sem dalje.
Kapitan Farmakis se je obrnil h kapitanu Veliosu:
»Razumeš, Velios, stari moj? Kaj pa, če bi te nevihta zalotila sredi odprtega morja. Kaj bi naredil?«
Velios je prikimal.
»Velja! Jutri navsezgodaj bom odjadral ...«
»Bog s tabo!«
Vstali smo in se odpravili.
»Bi rad šel z mano, kapitan Gerolimakis?« me je vprašal Velios.
Okamnel sem ... Z njim? Po kaj? Naj se izkrcam na Kimi, naj grem v Pirej, kjer me čakajo preiskovalci, tožilci in cenilci z neprijetnimi vprašanji?
»Če je nujno, lahko grem,« sem rekel.
»Ni nujno, je pa priložnost, da se vrneš domov ...«
Moral sem spretno obrazložiti svojo odklonitev. Mogoče bodo kaj posumili ...
»Hvala ... Kaj pa naj delam na Kimi? Spet bom tam čakal, da se vreme umiri in da z drugo ladjo odplujem proti Pireju. Dvojni napor ... Šel bom od tod, enkrat za vselej.«
Kapitan Farmakis se je premeteno nasmehnil.
»Prav imaš, moj Gerolimakis! Tudi jaz bi na tvojem mestu molil, da se morje ne umiri. Nikoli. Potem pa naj prideta Somora in Godoma, kot pravite vi, izobraženi!«
Na vseh obrazih sem videl nasmeške privoščljive ironije. Ampak nič nisem rekel. Kaj pa naj bi rekel? Poslovil sem se in se spustil po škripajočem lesenem stopnišču, spremljale so me zadnje besede kapitana Farmakisa, ki mi jih je nečastno, nizkotno zalučal v hrbet:
»Ogenj, ženska in morje ... Gorje jim, ki popotujejo po daljnih morjih ...«