Ifigenijina odklonitev
Že lahko zaslutiš obrise ladij, Ifigenija.
S kadilom so pogrnili stopnice
k morju.
Tvoj korak, obleka in lasje,
odposlanci vetra.
Noči so prihajale ena po ena, dve po dve
na blazinice tvojih prstov,
na vrhu hrbta pa
sonce, ki nikoli ne zaide.
Ker nisi mogla prešteti svojih vinogradov,
njiv in oljčnih gajev,
si se izgubljala v poletnem snu.
Tam so se na tvojem lesenem balkonu
bohotile pelargonije,
rasle so hišne ptice,
ob večerih pa si se igrala s talismani
in ljubezenskimi zgodbami.
Kraljeva hči,
pozabljala si na svoje lepe sandale,
kadar se ti je nebo, otrok leva,
v tvojih ženskih trenutkih
naslanjalo na kolena.
Ifigenija, vsaka ladja je bila divji april,
vsaka morska deklica na premcu
praznična obala.
Modri starci
pred nastankom dreves
mnogovedni starci
so pripovedovali
– še preden se je rodila Afrodita
zadaj za oblaki –
zgodbo o dekletu,
ki je bilo prijateljica vetrov.
In ti
– svetloba je marmor,
ki uklepa tvojo glavo –
si govorila z morjem, Materjo božjo,
nežno sklonjeno
nad svojega sina septembra,
o vojščakih
in njihovih zlih mislih.
Vojščaki ne verujejo.
Biki so,
s soncem narisanim na oklep,
njihova meča
težko zasajena v zemljo.
Ne verjamejo v sadove čakanja,
v morja, ki se vračajo
vse bogatejša –
tudi morsko dno se preraja.
Priti mora čas žrebeta,
visokih kaktusov,
belouške
in zvezd, da se ponovno pojavijo.
Priti mora večnost zaupanja.
Govorijo o boju,
gojijo ga skupaj s konji
in jerebicami.
Vse je nared, pravijo.
Nabrušeno orožje, vajeti,
zemlja, prekopana za trupla,
jeza, ženski kriki.
Pa veter?
Prikazali so se prvi delfini, Ifigenija.
Sledijo jim ptiči in ladje.
Dobrota je cvetela, veja s cveti limonovca
v tvojem vrtu.
Vendar se tvoje grlo ponuja,
nevidna steza zla.
Hrup na obali.
Na tlakovcih pristanišča
koraki mož, tekanje,
novice, obrazi.
Odklonila je, so rekli.
Ifigenija je odklonila.
Zaradi ljubezni, je rekla,
zaradi sladkega srca,
zaradi mirnih mestec,
da bomo poskrbeli za sadno drevje,
da bomo pravočasno prejeli deževje,
zaradi paše,
zaradi angelov.
Odklonila je.
Vojščaki naj ne prispejo;
trdnjave naj ozaljša
bršljan
in otroci naj zrasejo krepki.
Zaradi veselja, je rekla,
in vstopila v nebesa.
Vojaki so presenečeni
preložili vojno.
Angelske pesmi
I
Angel je navznoter zvezdnat
od zunaj pa temen da se zliva
s črnino in se ga ne vidi.
Kadar me strašni vetrovi
z morja preškripajo
črna zbita nematerialnost angela
postane gluha tema
v meni.
Tedaj v nekem osamljenem gibu
v praznini padca
in čeprav nimam upanja na luč
odkrijem nebo; obokano je
kakor vedno
samo da v sebi zapira nič
namesto bora in fotografije
poletja.
In kakor sem s tistega čolna
vtikala nadlaket
v vodo vse do komolca
z ihto mimoidočega
iščem v angelovem drobovju
sedež Boga.
II
Angeli so vlačuge neba
s krili božajo tudi najbolj čudaške
psihologije
poznajo skrivnosti egoizma
ko imenujejo list drevo
in drevo gozd.
»Takšne nas je ustvaril Bog,« pravijo, se sklonijo
in svetloba se razsipa kot zlati lasje ali smeh
na prsih držijo klobuk
medtem ko se poslavljajo
in vstopajo v drugi, boljši
svet.
Samo pikantni vonj
ostaja
na okenski polici
na jeziku pa priokus izdanosti
od boga.
Aleksander Veliki in Sfinga
Lep dan
sprehod med ladjami in oljkami
zimska svetloba
val se razbija ob zaprte hiše
gole pomarančevce in stopnice.
Drugi otoki, drugi otoki
z vsakim oblakom drugi otoki,
modri ali snežni,
jaz pa stopam
po zamrznjenih algah
skupaj s Sfingo.
Sfinga se premetava v meni
ne najde si kotička
ne najde si miru
okrog lastne osi kot mačka
preden si izbere ležišče.
Modrost ali norost
je bilo torej vprašanje.
Modrost ali norost ko sem potoval
modrost ali norost ko sem se bojeval …
Sfinga je potovala
Sfinga se je bojevala
in raztrgala uganko na dvoje
Sfinga me je mučila
Sfinga me je mamila
v dolino, v mesto
k vsakdanjim dejanjem
slave.
Sfinga se je obmetavala z noži
ko je trpinčila nomade
ko je v puščavi klala
otroke
ko je žalostila kralje.
Med borovci sva se sprehajala
danes zjutraj,
jaz in Sfinga.
Topla prst je puhtela
v hladu
sva klepetala …
Sfinga se je zleknila, da bi se spočila
molčala sva …
Ah, ta črv!
Kako modro se zvija
pol svetloba pol senca
pozablja
pušča za sabo gibanje
svet je mala sobica
in prenaša ga na repu.
Pripovedujeva si …
kaj vse se je zgodilo
kaj je bil Aleksander Veliki
– kot da me sploh ne bi poznala –
je bil norost ali modrost?
Na otoku se je privzdignil veter
zašumeli so borovci.
O vprašanjih
sva izrekla neko puhlico
da ne odvrnejo smrti
o pohodih
neko staro resnico
da ne premagajo prahu.
Shladilo se je
napotila sva se proti zaprtim kavarnicam
s pečkami za kostanj, z mandljevimi piškotki
morje se je zdaj že zmračilo
ni klicalo
ni se bližalo
sivo
nič njegovega
nama ni bilo dano.
Morje …
le kaj vse ve
o kraljih
kadar jih nasledi v spanju
o piratih
o norih časih
spreminja se in ostaja negibno
spreminja, spreminja
ali pa spet
vlaži pradavno skrivnost.
Utrudila sem se, je rekla Sfinga –
držala je neko paličko
in črtala znake.
Utrudil sem se, je rekel Aleksander
na nič ne odgovorimo z življenjem;
resničnost
je manj iskrena
od nas
pripoveduje o škrjančkih
pripoveduje o otokih meseca marca
pripoveduje o poljih …
Oh, preprostost polj!
Koza, neustavljiva,
preskakuje svetlobo
preskakuje smrt
in prvi listi figovca vzbrstijo
da bi pozdravili veliko noč.
Prevedla Lara Unuk
