Ifigenijina odklonitev

Že lahko zaslutiš obrise ladij, Ifigenija.
S kadilom so pogrnili stopnice
k morju.
Tvoj korak, obleka in lasje,
odposlanci vetra.

Noči so prihajale ena po ena, dve po dve
na blazinice tvojih prstov,
na vrhu hrbta pa
sonce, ki nikoli ne zaide.

Ker nisi mogla prešteti svojih vinogradov,
njiv in oljčnih gajev,
si se izgubljala v poletnem snu.

Tam so se na tvojem lesenem balkonu
bohotile pelargonije,
rasle so hišne ptice,
ob večerih pa si se igrala s talismani
in ljubezenskimi zgodbami.

Kraljeva hči,
pozabljala si na svoje lepe sandale,
kadar se ti je nebo, otrok leva,
v tvojih ženskih trenutkih
naslanjalo na kolena.

Ifigenija, vsaka ladja je bila divji april,
vsaka morska deklica na premcu
praznična obala.

Modri starci
pred nastankom dreves
mnogovedni starci
so pripovedovali
– še preden se je rodila Afrodita
zadaj za oblaki –
zgodbo o dekletu,
ki je bilo prijateljica vetrov.
In ti
– svetloba je marmor,
ki uklepa tvojo glavo –
si govorila z morjem, Materjo božjo,

nežno sklonjeno
nad svojega sina septembra,
o vojščakih
in njihovih zlih mislih.

Vojščaki ne verujejo.
Biki so,
s soncem narisanim na oklep,
njihova meča
težko zasajena v zemljo.
Ne verjamejo v sadove čakanja,
v morja, ki se vračajo
vse bogatejša –
tudi morsko dno se preraja.

Priti mora čas žrebeta,
visokih kaktusov,
belouške
in zvezd, da se ponovno pojavijo.
Priti mora večnost zaupanja.
Govorijo o boju,
gojijo ga skupaj s konji
in jerebicami.
Vse je nared, pravijo.
Nabrušeno orožje, vajeti,
zemlja, prekopana za trupla,
jeza, ženski kriki.
Pa veter?

Prikazali so se prvi delfini, Ifigenija.
Sledijo jim ptiči in ladje.
Dobrota je cvetela, veja s cveti limonovca
v tvojem vrtu.
Vendar se tvoje grlo ponuja,
nevidna steza zla.

Hrup na obali.
Na tlakovcih pristanišča
koraki mož, tekanje,
novice, obrazi.
Odklonila je, so rekli.

Ifigenija je odklonila.
Zaradi ljubezni, je rekla,
zaradi sladkega srca,
zaradi mirnih mestec,
da bomo poskrbeli za sadno drevje,
da bomo pravočasno prejeli deževje,
zaradi paše,
zaradi angelov.

Odklonila je.

Vojščaki naj ne prispejo;
trdnjave naj ozaljša
bršljan
in otroci naj zrasejo krepki.
Zaradi veselja, je rekla,
in vstopila v nebesa.

Vojaki so presenečeni
preložili vojno.

Angelske pesmi

I
Angel je navznoter zvezdnat
od zunaj pa temen da se zliva
s črnino in se ga ne vidi.
Kadar me strašni vetrovi
z morja preškripajo
črna zbita nematerialnost angela
postane gluha tema
v meni.
Tedaj v nekem osamljenem gibu
v praznini padca
in čeprav nimam upanja na luč
odkrijem nebo; obokano je
kakor vedno
samo da v sebi zapira nič
namesto bora in fotografije
poletja.
In kakor sem s tistega čolna
vtikala nadlaket
v vodo vse do komolca
z ihto mimoidočega
iščem v angelovem drobovju
sedež Boga.

II
Angeli so vlačuge neba
s krili božajo tudi najbolj čudaške
psihologije
poznajo skrivnosti egoizma
ko imenujejo list drevo
in drevo gozd.
»Takšne nas je ustvaril Bog,« pravijo, se sklonijo
in svetloba se razsipa kot zlati lasje ali smeh
na prsih držijo klobuk
medtem ko se poslavljajo
in vstopajo v drugi, boljši
svet.
Samo pikantni vonj
ostaja
na okenski polici
na jeziku pa priokus izdanosti
od boga.