Kratka zgodba
Najtežje je, kadar zapiram blagajno. Čeprav sem utrujena, sem pozorna na vsako malenkost. Če pride do kakšne napake, nam trgajo od plače. Meni se še ni zgodilo, se je pa punci s sosednje blagajne, ki ima štiriurni delovnik. Večino vzamejo za štiriurni delovnik, za 320 evrov na mesec, ki jim ga potem spremenijo v peturnega ali šesturnega, jaz, ki delam osem ur, se štejem za privilegirano – čeprav se ne zdi tako.
Veliko je trenutkov, ko ne morem več. Še posebej ob sobotah, ko pride toliko ljudi, da se mi zdi, da nam bo zmanjkalo zraka. Vsem se strašno mudi, kot da jih priganja kakšen nujni opravek, in včasih se obnašajo, kot da sem jaz kriva, da zamujajo. V redu, razumem, da jim gre na živce gneča in to, da se med policami s košaricami zadevajo eden ob drugega. Ampak kaj imam jaz s tem? Ko pridejo k blagajni, odlagajo nakupe na trak tako divjaško, kot da bi me radi kaznovali. Po navadi stvari nagrmadijo eno na drugo, kot da bojo hitreje opravili z zadevo, če bojo izpraznili košarico karseda hitro, pa vendar dobro vedo – saj niso tukaj prvič – da to ne gre tako. Hitrost je odvisna od mene, jaz pa moram vsak produkt poskenirati, preden ga lahko pospravijo v vrečko, in jim na koncu pomagati, če še niso končali, zložiti skupaj vse, kar mora iti v hladilnik, skupaj čistilna sredstva in tako dalje.
Zdaj, ko jih moramo vprašati, ali bi radi plastično vrečko, gre še počasneje. Ker včasih rečejo za pet vrečk in jih potem na koncu potrebujejo šest, včasih pa ne gre vse v vrečko za večkratno uporabo, ki so jo prinesli s sabo, pa tega niso predvideli. Zadnji hip se lahko zgodi marsikaj. Še posebej, kadar ne sprejme njihove kartice, nastane cel kraval. Nočejo verjeti, da jim ni nič ostalo na računu, obtožujejo napravo in mene, ki sploh ne odpiram ust, ker je to res zoprn trenutek. To je celo hujše kot takrat, kadar mislijo, da so vzeli dve stvari za cenoene, v resnici pa so samo napačni proizvodi stali na napačni polici z napačno oznako, in zahtevajo razlago od mene, jaz pa potem kličem nadrejenega, da razčisti zadevo, in za nekaj minut zavlada manjša zmeda.
Poskušam se ne obirati. Vse si prizadevamo za to. Pritisk od zgoraj je velik: kupcem moramo streči brez izgubljanja besed in brez zastankov. Navadila sem se, da se vse ure držim stalnega ritma in da ne padem iz njega, tudi če sem utrujena, ampak kupci so redko strpni, na vse načine mi kažejo, da bi se radi pobrali od tod, z vrečkami ali s košarico v rokah, da jim ni všeč, da stojijo pred mano, kot bi izgubljali čas ali opravljali kakšno nadležno nalogo.
Človek bi pričakoval, da se starejšim mudi manj. Kakšen nujen opravek priganja upokojenca? Le kam se mu tako mudi? Vidiš babice in dedke, ki jih grabi jeza, ker morajo čakati, nekateri se hočejo vriniti v vrsto in prehiteti tistega pred sabo, ker imajo manj stvari, spet drugi se sklicujejo na vnuka, ki so ga pripeljali s seboj, da bi imeli prednost. Včasih si mislim, da so blagovnica, banka in lekarna prostori, kjer lahko dajo duška svojim kompleksom, tam se zapletajo v svoje vsakdanje boje in hočejo zmagati, tudi če na račun blagajničarke. Zato tudi pravim mami, kadar gre po nakupih, po navadi na tržnico, naj bo s prodajalci čim vljudnejša in naj ne kaže, da se ji mudi, ker jih spravlja v stres in jo mogoče sami pri sebi preklinjajo, kakor z napadalnimi kupci pogosto počnem sama. Prepovedano je, da bi jim kaj rekla v obraz. Odpustili bi me, če bi slišali kaj takega. Sama pri sebi pa si lahko mislim, kar hočem, tudi če se trudim, da bi se zdela mirna.
Po navadi nič ne pokažem. Nihče mi ne more z obraza razbrati, kako se počutim. To so mi povedale sosede, ki so prišle po nakupih in me skoraj ne bi prepoznale. »Če se ne smeješ, si čisto drug človek,« so mi pravile potem, verjetno ne da bi točno vedele, v čem se od službene razlikuje podoba, ki jo imajo o meni, kadar me vidijo na cesti. Mislim, da se za blagajno zdim deset ali petnajst let starejša. Tako se vsaj počutim. Veš, kaj se to pravi, da toliko ur presediš na stolu, ne da bi se mogel premakniti? Niti rok si ne moreš malo spočiti. Na koncu mi prsti čisto otrpnejo. Roke držim iztegnjene navzdol in razprte, da začutim, da imam roke in ne dva kosa lesa, prilepljena na zapestji.
Zelo skrbim za svoje roke. Mažem si jih z vlažilno kremo, ki sem jo dobila na oddelku nadstropjevišje, nosim drag prstan z dragim kamnom, ki mi ga je podarila bivša tašča, prava Grkinja in koketa, enkrat na teden pa grem k sestrični, ki ti popili nohte boljše od profesionalke. Nesem s sabo svoj lak in mi jih pobarva perfektno, rada bi mi uredila tudi nohte na nogah, ampak ji rečem, kdo bo pa videl nohte na nogah, naj mi raje uredi roke, ki jih vsak dan gleda toliko ljudi.
Ves čas me sprašujejo, ali se me kupci, ki prihajajo redno, spomnijo, in ne znam odgovoriti. Ne dajejo vtisa, da bi se me spomnili. Pozdravljajo me brez prisrčnosti, večina me sploh ne pozdravi. Niti nasmehnejo se mi ne, kot se nasmehneš znancu, kot se sama nasmehnem prodajalcu v kiosku ali peku. Čisto mogoče, da se jim zdi, da je na blagajni vsakič druga ženska. Zato tistega dne, ko ste mi plačali in ste me vprašali, ali bi mi lahko kdaj telefonirali (»Novinarka sem in bi vas rada nekaj vprašala«), nisem mogla verjeti lastnim ušesom. Zelo lepo se mi je zazdelo, da bi se radi pogovorili. Jaz sem vas poznala, večkrat sem vas videla po televiziji in v trgovini ste se mi vedno zdeli zelo drugačni, neurejeni in nekam raztreseni, ves čas s slušalko v ušesu. Najpogosteje ste govorili po telefonu, ko ste praznili košarico, in ste potem vedno plačali s kartico.
Nič naj se vam ne zdi čudno, da opažam podrobnosti. Opazujem vse, ki prihajajo redno. Tudi to je način, da mi čas hitreje mineva. Celo po tem, kaj kupujejo, lahko razberem kaj o njih. Samec bo vzel stvari, ki jih je lahko skuhati, jajca in makarone, stvari, ki jih sploh ni treba kuhati, salamo in čips. Človek z družino bo izbral zdravo hrano za otroke, sadje, sokove, stročnice. Mladi pari pogosto prihajajo skupaj in se zabavajo, ko izbirajo stvari – uživajo v tem – povsem drugače od živčnih mam ali izmučenih očetov, ki stiskajo v roki seznam, ki jim ga je napisala soproga, in jo pogosto kličejo še po telefonu, ker so se zmedli.
Neki gospod prihaja vsak teden v obleki, pozno popoldne ob sredah, verjetno naravnost iz pisarne. Deluje kakor odvetnik ali zdravnik, pravi gospod je in zelo vljuden, ne mudi se mu. Pozdravi me in me pri tem vika, potem pa mi da kartonček za točke, prosi za račun in vedno vzame isto: vino, pivo, pršut, sir, pecivo. Včasih me prime, da bi ga vprašala, ali to je vsak večer in kako da se ne naveliča jesti ves čas eno in isto. Ampak potem si mislim, da očitno je zunaj in jemlje kaj malega, toliko da hladilnik ni prazen, zagotovo ne živi z žensko, mogoče je ločenec brez otrok, saj ne vzame nikoli nič, za kar bi se zdelo, da je namenjeno hčerki ali sinu. Res se lahko vprašaš, kako to, da je tako čeden in simpatičen moški sam, sicer pa mogoče ni, ampak kako bom to izvedela? Tega ne bom izvedela. Če bi imela Facebook, bi ga mogoče lahko našla in izvedela kaj o njegovem življenju, ampak ga nimam in ga ne bom nikoli imela, ker nisem dobra v tej hudičevi tehnologiji.
Moja hči pa ne dela nič drugega, kot da ždi prilepljena na ekran in objavlja fotografije, še ko spi, ima to igračko poleg sebe. Gotova sem, da se zbuja, da bi preverila, ali je dobila kakšno sporočilo. Nehala sem ji ponavljati, da ji bo to uničilo oči. Naj dela, kar hoče, velika je že. Moti pa me, da me nikoli ne vpraša, ali sem utrujena, in kadar se prepirava, ker ima slabe ocene, mi zabrusi »cel dan posedaš«. Tako to vidi, kot da nič ne delam, mogoče se me celo sramuje. Njena prijateljica me je nekoč vprašala, v katerem lokalu delam, in tako sem dojela, da ji ni povedala za trgovino. Na začetku je bilo tudi mene sram, nisem hotela, da bi me videl kakšen znanec, da bi se mu smilila, ker se ne morem pogovarjati niti vstati, da bi ga pozdravila. Sčasoma sem se navadila, ampak ko me je nekoč prepoznala neka Merulina učiteljica – videla sem jo malo pred tem, ker sem šla par dni prejprevzet njene ocene – ji tega nisem povedala, ker bi to gotovo narobe razumela.
Najbolj pa so mi všeč pari, ki se neprestano dotikajo in se ves ta čas, ko nakupujejo, pogovarjajo. Še posebej eden, ki ima vedno roko na njeni rami, medtem ko rineta voziček, včasih pa se skloni in jo na hitro poljubi. Ta par videvam že dobrih nekaj let. Nekoč sem opazila, da imata na roki rinki. Dekle je takrat kar žarelo, ampak tudi on je bil videti zelo srečen. Nikoli nisem videla nobenega od njiju samega. Prideta skupaj vsako soboto, ko je gneča, najbrž zaradi službe med tednom ne utegneta. Zadnje čase se mi zdi, da se je dekle zredilo, mogoče je noseča. O, upam, da je! Lepo je, kadar imajo otroke zaljubljeni pari. Zelo sem radovedna, ali bosta potem še tako nežna drug z drugim, ali bosta še hodila objeta in se gledala s tolikšno toplino. Ime ji je Eva. To sem ujela nekoč, ko ji je rekel, naj da svojo kartico, ker je pozabil denarnico.
Revne tudi pri priči prepoznaš. Ne gre samo za to, da izbirajo proizvode brez etikete, ki so cenejši, ali da jemljejo samo osnovne potrebščine. Gre tudi za to, kako gledajo. Bolečina in sram hkrati – ne vem, ali je v njihovem pogledu več bolečine ali sramu. Tako je, kot bi se sramovali, da nimajo več denarja in da se to prepozna po njihovi košarici, da bom to videla tako jaz kot vsi kupci, ki stojijo za njimi. Ne zdi se mi čudno. Tudi sama se pogosto počutim, kot da sem česa kriva, ker sem se znašla za blagajno veleblagovnice. Če bi študirala, če bi se potrudila, bi lahko dosegla kaj več in tudi z moškimi bi imela več sreče.
Všeč so mi postavni moški, ki te lahko celo skrijejo v objem, z rokami, ki jih zlahka ovijejo okoli tebe, tako da se jim lahko zlekneš na prsi. Majhnih niti pogledam ne, prav tako ne debelih. Eno je krepek moški, drugo pa debel. Od moškega pričakujem, da bo mišičast, da se mu bo po postavi poznalo, da je prepotil veliko majic, da bo imel močne roke in širok hrbet, sicer nima nobenega smisla. Zdaj mi boste rekli, da jaz niti ne telovadim niti nič, ampak pri ženskah to ni isto. Pri ženskah je po mojem bistveno, da so sladke, da te poljubijo in se ti v ustih raztopi okus po bonbonu. Kje imam jaz čas za take reči!
Zbudim se in zaspim v stresu zaradi vseh svojih dolgov, še posebej na davkariji. Sesulo me je, da so mi zarubili denar z računa, ki ga imava skupaj z mamo. Vedela sem, da počnejo takšne stvari, videla sem tudi, da so mi izpraznili moj lastni račun, in bi me skoraj kap. Ampak nikoli si ne bi mislila, da posegajo tudi v tuje račune, če najdejo na njih tudi tvoje ime! Nisem vedela, kaj naj rečem mami. Poklicala me je, jokala je cel dan, vsa iz sebe je bila, poskočil ji je pritisk, čudež, da se ji ni nič zgodilo. Poskusila sem jo prepričati, da je prišlo do napake in da jo bodo popravili. Šele kasneje sem izvedela, da obstaja zaščiteni račun. Od kod naj bi to vedela! Ti mogoče kdo pove, koga naj vprašaš? Za davčno upravo je glavno, da ne izpustiš kakšnega obroka, če se ti enkrat ne posreči, ti potem ni več rešitve. Vse ti poberejo, ne da bi jih brigalo, kako boš preživel.
Dolgujem tudi Elektru, ampak tam so stvari lažje. Dogovorim se za zmanjšane obroke, nekaj plačam, nekaj pustim, elektrike mi še nikoli niso odklopili, samo še tega bi se mi manjkalo! Ne glede na to jih ne izkoriščam, kadar imam, plačam. Ne puščam, da bi mi dolgovi zrasli čez glavo, ker me do zdaj še niso pustili brez luči.
Gotova sem, da veliko kupcev prav tako dolguje davčni, glede Elektra ne vem. Še celo ti, ki so dobro oblečeni in se zdijo sproščeni, so se morda zapletli v svoje obveznosti. Če si pozoren na njihove obraze, z njih razbiraš napetost. To so zakrčeni obrazi, zelo redko naletiš na koga, ki je videti vesel ali se smehlja. Še celo ti, ki prihajajo z otroki, se ves čas prepirajo, mame običajno povzročajo več hrupa od otrok, ko jih poskušajo utišati. Da ne govorimo o tej norosti z mobiteli. Z obema rokama rinejo voziček, na ušesu imajo mobitel in ukrivljajo glavo vse do ramena, da jim naprava ne bi padla na tla, ali pa z eno roko pošiljajo sporočila in v drugi držijo košarico – kako nujno mora biti to, o čemer se pogovarjajo, da ne morejo telefonirati po tem, ko bodo končali nakupe! Zame ne obstaja nič nujnega. Dokler sem za blagajno, ne morem z nikomer komunicirati. Vse obvezno ostane za kasneje, celo pomembne stvari. Kaj zelo resnega se mora zgoditi, da prekinem delo in telefoniram. Kupcem se dogaja veliko nujnega, blagajničarkam nič.
Ne zgodi se pogosto, da bi govorila o službi, nihče me ne sprašuje o njej – zakaj pa bi me tudi spraševal, ali jaz sprašujem dostavljavca, kako preživlja delovnik? Všeč mi je bilo, to kar ste rekli, da se vam zdi to, kar počnem, zelo samotno in enolično. Slišati je bilo, kot da igram v kakšnem počasnem filmu – strašno rada imam kino – kot da imam povedati kakšno zgodbo. Zaposlitev sem našla preko malih oglasov, ko me je mož zapustil zaradi neke slamnate vdove. Družino je preživljal on, tovornjakar, neprestano je bil na cesti, ampak ni se pustil prositi. Lep moški, to mu je treba priznati, in na koncu je naletel na neko lisico, ki ga je odpeljala v svojo hišo k svojim otrokom. Ni bilo govora o tem, da ne bi šla delat, ampak bi čakala, kaj mi bo dal konec meseca. Nikoli se nisem naučila ničesar delati, še mlada sem imela dva otroka, komaj sem končala gimnazijo, pograbila sem prvo delo, ki sem ga našla, in še hvaležna sem lahko bila. Na začetku so me priučevale starejše delavke. Ta poklic zahteva določeno tehniko, ne moreš ga opravljati, če je ne obvladaš, ampak hitro mi je šlo od rok in kmalu sem prešla na običajni delovnik. Dobra plat je bila, da sem imela lastni denar. Slaba, da sem si ga služila z veliko truda in dolgčasa. V nekaj mesecih sem se zredila, ker sem ves dan sedela. Ko sem se zvečer lačna vračala domov, sem veliko jedla, in kile so se mi nalagale. Najhujše je bilo, da mi ni bilo več do ničesar. Prej sem šla kdaj pa kdaj na sprehod v park, nahranila mucke, šla k Lukiji zraven na kavo, si zlikala lase in si naredila masko za obraz, gledala sem televizijo. Vse to se mi je kasneje zdelo velik luksuz, ker sem potem morala vse opustiti: samo še od doma v trgovino in spet domov, malo pospraviti, na hitro skuhati, se skopati in spati, vse do naslednjega dne, ki je enak kot prejšnji. Kadar imam dopust, ves čas hitim, ker se mi nabere toliko opravkov. Dovolj je, da se lotiš likanja. Noge me ne držijo pokonci. Mislim, da toliko ur na blagajniškem stolu naredi svoje.
Dobre gospodinje nikoli ne pozabijo na kartonček za točke in prihajajo med tednom, ko stvari potekajo bolj lagodno in lahko preučijo popuste. Ko vidim, kaj imajo v košarici, izvem veliko o njihovem življenju in značaju. Nekatere zelo skrbijo za postavo, druge se brigajo samo za otroke, nekaj je takšnih, ki vedno iščejo kaj zanimivega za moža, vabijo prijatelje na kosilo, veliko jih kuha, nekatere pa prisegajo na vnaprej pripravljeno, zamrznjeno hrano, za katero lahko potem trdijo, da so jo skuhale same. Nekatere zanima kvaliteta, druge samo kvantiteta, nekatere se odločajo na podlagi cene, nekaj jih podleže vplivu embalaže. Mladi pari skušajo ugotoviti, ali imajo podoben okus tudi pri nakupih, popuščajo drug drugemu, jemljejo to, kar bi rad kupil drugi. Starejši pari prihajajo skupaj iz občutka dolžnosti, ker ne bi radi, da bi jih druga polovica obsodila, da si ne delijo celega paketa, računajo, da se bodo izognili sitnarjenju – pa kaj še. Mojo pozornost bolj pritegujejo starci, ki so sami, zapuščeni, in so veseli, da vidijo ljudi okrog sebe, pa četudi tujce, pa četudi mene. Še bolj me pritegujejo urejeni, zaposleni moški, ki bi lahko imeli ženo, da bi zanje hodila po nakupih, ampak je nimajo in prihajajo sami, običajno pozno popoldne, kakor tisti gospod v obleki in z drago usnjeno denarnico, ki vedno vzame skoraj iste proizvode.
Nekajkrat sem ga videla v sanjah. Preden zaspim, ko sem se že zleknila in zaprla oči, si predstavljam, da v vrsti za njim ni nikogar, in nenadoma, ko tako stoji pred mano na blagajni, me prime za roko in mi jo poljubi. Jaz mu jo v zadregi odtegnem, takrat pa me on poboža po laseh in mi reče: »Ne boj se, pri tebi sem.« Traparije.
Od malega sem si predstavljala različne stvari, ki se niso nikoli zgodile, in vse kaže, da tega čudaštva nisem prerasla. Nekoč sem zbrala pogum in sem mu rekla, da bi pač nekaj rekla, da lahko naroča tudi po internetu. Nasmehnil se mi je in mi rekel, da rad prihaja sem. Ko bi le prihajal zaradi mene.
Prevedla Lara Unuk