Oblačila

V skrinjo ali v komodo iz dragocene ebenovine bom pospravil, skrbno bom shranil oblačila svojega življenja.
Modra oblačila. Potem pa še rdeča, najlepša izmed vseh. In nato rumena. Na koncu pa spet modra, vendar bodo ta veliko bolj obledela od prejšnjih.
Shranil jih bom spoštljivo in zelo otožno.
Ko bom nosil črna oblačila in prebival v črni hiši, v temni čumnati, bom včasih odprl komodo, vesel, hrepeneč in obupan.
Gledal bom oblačila in se spominjal velikega praznika – ki bo do tedaj že čisto zares pri kraju.
Čisto zares pri kraju. Pohištvo bo neurejeno razmetano po sobanah. Krožniki in kozarci porazbiti po tleh. Vse svečke požgane do ogorka. Vse vino popito. Vsi gostje na poti ven. Nekateri bodo, utrujeni, sedeli sami samcati, tako kot jaz, v temačnih hišah – drugi, še bolj utrujeni, pa bodo do takrat najbrž že šli spat.

(1984–1897 [?])

Četa užitka

Ne govorite mi o krivdi, ne govorite o odgovornosti. Ko gre mimo Četa užitka z glasbo in praporji, ko čute obliva srh in trepet, je nor in svetoskrunski, kdor se drži stran, kdor ne plane v lepi pohod, ki koraka, da bi zavzel užitke in strasti.
Vsi etični zakoni – narobe zasnovani, narobe izvajani – so ništrc in ne vzdržijo niti za hip, ko gre mimo Četa užitka z glasbo in praporji.
Ne pusti, da bi te težila kakšna temačna vrlina. Ne verjemi, da te veže kakršna koli obveza. Tvoj dolg je, da se prepuščaš, da se vedno prepuščaš Željam, ki so najpopolnejše stvaritve popolnih bogov. Tvoja dolžnost je, da se pridružiš vojski kot zvesti vojščak, s čistim srcem, ko gre mimo Četa užitka z glasbo in praporji.
Ne zapiraj se v hišo in ne zavajaj samega sebe s teorijami o pravičnosti, s predsodki glede plačila narobe zasnovane družbe. Ne govori: »Toliko je vreden moj trud in toliko smem užiti.« Kot je življenje dediščina in nisi storil ničesar, da bi ga prejel v plačilo, tako mora biti dediščina tudi užitek. Ne zapiraj se v hišo, temveč puščaj okna odprta, na stežaj odprta, da boš slišal prve zvoke vojaške parade, ko bo prispela Četa užitka z glasbo in praporji.
Ne pusti, da bi te zavedli svetoskrunci, ki ti pravijo, da je služenje nevarno in boleče. Služenje užitku je neprestano veselje. Izčrpava te, vendar te izčrpava s čudovito opijanjenostjo. In končno, ko se boš zrušil na cesti, tudi tedaj bo tvoja usoda zavidanja vredna. Ko bo šel mimo tvoj pogrebni sprevod, bodo Podobe, ki so jih ustvarile tvoje Želje, metale lilije in bele vrtnice na tvojo krsto, na svoje rame te bodo privzdignili najstniški bogovi z Olimpa in pokopali te bodo na Pokopališču idealov, kjer se belijo mavzoleji poezije.

(1894–1897)

Ladje

Iz Domišljije pa vse do Papirja. Popotovanje je težko, morje je nevarno. Razdalja se na prvi pogled zdi majhna, pa vendar, kako zelo dolga je pot in kolikšno škodo včasih povzroči ladjam, ki se podajo nanjo.
Prva škoda nastane zaradi zelo krhke narave tovora, ki ga ladje prevažajo. Na tržnicah Domišljije je največ najboljše robe narejene iz tankega stekla in prosojnega porcelana, in če še tako paziš, se je veliko razbije po poti, veliko pa se je zdrobi, ko jo izkrcavajo na kopno. Vsaka takšna škoda pa je nepopravljiva, saj je nezamisljivo, da bi se ladja vrnila nazaj in natovorila povsem enake predmete. Ni mogoče, da bi še enkrat našla trgovino, ki jih prodaja. Trgovine na tržnicah Domišljije so velikanske in luksuzne, vendar niso dolgotrajne. Njihove kupčije so bliskovite, urno se znebijo svoje robe in se brž zaprejo. Zelo redko se ista ladja vrne in najde iste izvoznike z istimi izdelki.
Drugo škodo povzroča prostornina ladij. Krenejo iz pristanišč premožnih celin do roba natovorjene, in potem ko se znajdejo na odprtem morju, morajo odvreči del tovora, da bi rešile celoto. Zato skoraj nobena ladja ne uspe prepeljati zakladov, ki jih je prevzela, nedotaknjenih. Tisto, kar odvržejo, so seveda izdelki brez večje vrednosti, vendar se včasih zgodi, da mornarji v silni naglici zagrešijo napako in v morje pomečejo dragocene predmete.
Po prihodu v belo papirnato pristanišče pa se od njih zahtevajo nove žrtve. Pridejo cariniki, pregledujejo eno vrsto predmetov in premišljujejo, ali naj jih pustijo raztovoriti; ne dovolijo, da bi ladjo zapustila kakšna druga stvar, in za nekatere vrste blaga odobrijo zgolj majhno količino. Ta Dežela ima svoje zakone. Vse blago nima prostega vstopa vanjo in tihotapstvo je strogo prepovedano. Omejujejo uvoz vina, saj celine, s katerih prihajajo ladje, proizvajajo vino in žganje iz grozdja, ki ga kali in zori drznejša temperatura. Cariniki se teh pijač na vse kriplje otepajo. Zelo močno opijanjajo. Niso primerne za šibkejše glave. Sicer pa obstaja lokalno podjetje, ki ima monopol na vino. Proizvaja tekočine, ki imajo barvo vina in okus po vodi, in te pijače lahko piješ cel dan, ne da bi se ti količkaj zvrtelo v glavi. To je staro podjetje. Zelo je cenjeno in priznano, njegove delnice so vedno precenjene.
Kljub vsemu pa moramo biti zadovoljni, kadar ladje prispejo v pristanišče, pa četudi z vsemi temi žrtvami. Kajti navsezadnje nam je z budnostjo in veliko skrbnostjo uspelo zamejiti število med potovanjem razbitih ali odvrženih posod. Zakoni Dežele in carinske uredbe so sicer res v veliko pogledih tiranski, vendar spet ne takšni, da bi te popolnoma odvrnili, in velik del tovora je raztovorjen. Cariniki pa niso nezmotljivi in različni izdelki, ki so jih poskušali prestreči, se pretihotapijo v deželo v zavajajočih skrinjah, na katerih piše, da vsebujejo eno, prevažajo pa drugo, in tako se uvažajo nekatere vrste dobrih vin za izbrane simpozije.
Žalostno, žalostno je nekaj čisto drugega. Kadar plujejo mimo orjaške ladje z okrasjem iz koral in jambori iz ebenovine, z velikanskimi, razprtimi, belimi in rdečimi jadri, polne zakladov, se pristanišču niti ne približajo, bodisi zato, ker je vse blago, ki ga prevažajo, prepovedano, ali pa zato, ker pristanišče ni dovolj globoko, da bi pristale. Tako gredo svojo pot. Ugodni veter se zaganja v njihova svilena jadra, veličastje zlatega premca se blešči na soncu, in oddaljujejo se mirne in mogočne, za vedno se oddaljujejo od nas in našega žalostnega pristanišča.
Na srečo so te ladje zelo redke. V življenju srečamo zgolj eno ali dve. In zelo hitro pozabimo nanju. Kakor je bilo to videnje sijajno, tako tudi hitro potone v pozabo. In ko mine nekaj let, če nekega lepega dne – medtem ko negibno sedimo in gledamo v svetlobo ali poslušamo tišino – naš sluh slučajno spet ujame kakšne navdušene kitice, jih sprva ne prepoznamo in napenjamo možgane, da bi iztisnili iz spomina, kje smo jih že nekoč slišali. Z veliko truda se zbudi stari spomin in domislimo se, da so te kitice del tiste vélike pesmi, ki so jo prepevali mornarji, lepi kakor junaki Iliade, ko so plule mimo te velike, čudovite ladje, in so šle dalje svojo pot – kdo bi vedel kam.

(1895–1896 [?])

Prevedla Lara Unuk

Iz pesniške zbirke Zleknil sem se in legel na njihova ležišča: Zbrane pesmi 2 (2025), prev. Lara Unuk.