Odlomek iz monografije

Po trulanskem koncilu Quintesextum je ogromna količina in raznolikost zasebnih grehov, ki jih predvidevajo cerkveni kanoni, resnično presenetljiva. Kanoni kar pokajo po šivih od možnih perverzij, inovativnih domislic glede morebitnih sprevrženosti – raznovrstnih iznajdb zoofilskih, krvoskrunskih, homoseksualnih in onanističnih praks. Razširijo se tudi seznami različnih zločinov proti družbi: oderuštvo, krivoprisežništvo, ropanje grobov, kraja. Razširijo se tudi na najrazličnejše cerkvene zločine: uzakonijo zahtevo po brezgrajnem družbenem vedenju, zlasti za duhovnike, objektivizirajo in legalizirajo pogoje, pod katerimi so veljavni zakramenti, zlasti zakonske zveze, ter vztrajajo pri podrobnem načrtovanju spolnih odnosov med zakoncema. Pri najboljši volji ne moremo, ko se soočimo s takšnimi kanoni, spregledati, da se v njih pojavlja senca nove postave, ki je v marsičem podobna Mojzesovi in ogroža življenje Cerkve. Kot da se ne bi prej generacija apostolov borila za ukinitev zasužnjenosti Postavi, kot da Cerkev ne bi bila konec, preseganje in odprava religiozne različice zakona, kanoni na novo vzpostavljajo razlikovanje med »čistimi« in »nečistimi« predmeti, »čistimi« in »nečistimi« ljudmi. Tako čisto nič ne preseneča, da obstaja celo kanon O prepovedi popotovanja v nedeljo brez potrebe (1. kanon izmed Sedmih kanonov patriarha Nikeforja Carigrajskega), zvesta kopija židovske Postave.

Premik v miselnosti v smer legalizma je očitni dokaz, da se je cerkveni dogodek spreminjal v religijo, to spreminjanje v religijo pa je prineslo s seboj previdnost in mračno fobijo, še posebej v zvezi s seksualnostjo in biološko funkcijo materinstva. Obstajajo kanoni, ki imajo mlado mater, porodnico, za »nečisto« in ji prepovedujejo vstop v sobo njenega dojenčka, če je ta že bil krščen. Ženskam prepovedujejo udeležbo pri kelihu obhajila med dnevi, ko imajo menstruacijo: mislijo, da je fiziološki proces, ki omogoča dar materinstva, »nečist«. Zahtevajo vzdržnost od zakonskih odnosov pred in po svetem obhajilu. Posvetitev v duhovništvo prepovedujejo vsakomur, kdor je bil v otroštvu žrtev posilstva. Prav tako jo prepovejo vsakomur, ki je živel v ljubezenski zvezi zunaj zakona, pa četudi je občutil kesanje, ki ga je privedlo do daru čudežev, celo obujanja od mrtvih. Zabrišejo se meje med stališči Cerkve in vrojeno religioznostjo, ki demonizira spolni nagon, marginalizira in javno smeši (kot grešnega kozla za strah) žensko. Ko se je religioznost postopoma vse bolj krepila, je privedla do številnih stranskih »krščanskih« poganjkov, spisanih pod psevdonimi, ki so predstavljali kot »evangeljska« pravila življenja kruti in nečloveški legalizem in moralizem ter tipično psihopatološko fobijo pred spolno ljubeznijo. Krščanstvo istovetijo zgolj z asociacijami krivde in groze, z legalističnim dušenjem življenja. Izmišljujejo si impresivne pravne kodekse, zapletene kazuistične labirinte – temačni prostor narcisoidne samoobrambe, zgroženega upiranja odraslosti.

Prevedla Lara Unuk

Iz: Hristos Janaras: Proti religiji, Ljubljana: Družina 2026.