V četrtek 28. maja 2026 smo zaključili tretji semester krožka novogrške književnosti, ki ga je organizirala in vodila asistentka za grški jezik na Oddelku za klasično filologijo in prevajalka Lara Unuk. Vseh srečanj v treh semestrih je bilo okroglo trideset, kar pomeni skoraj šestdeset šolskih ur pridobivanja znanja o v Sloveniji dokaj neznani književnosti, prebiranja poezije in proze, izražanja mnenj o prebranem in recitiranja poezije.
Januarja smo imeli še dve srečanji iz prvega semestra. Na prvem smo se seznanili s poezijo Eleni Vakalo, leta 1921 v Istanbulu rojene pesnice, umetnostne zgodovinarke in kritičarke, soustanoviteljice Šole oblikovanja in uporabne umetnosti Vakalo. Navdušili so nas odlomki iz njene verzificirane »poetične povesti« Gozd. Njene nadrealistične metafore se, kot pri grških pesniki zelo pogosto, navezujejo na morje:
»Oblika gozda ima
obliko meduze
ki jo primeš v dlani in ti spolzi
kadar jo naplavi
val …«
Drugo januarsko srečanje je bilo zelo posebno: odlomke iz bizantinskega epa Digenis Akritas smo brali v izvirniku in pri tem ugibali pomene posameznih besed in fraz, verze pa nam je sproti prevajala predavateljica, ki nam je tudi obnovila potek zgodbe. Izvedeli smo, kdo so bili akriti, varuhi bizantinskih meja, da se je bizantinski ep skozi stoletja ohranjal v akritskem ciklu ljudskih pesmi, ki so bile razširjene po vsem grškem svetu, še zlasti priljubljene pa na Kreti, na Cipru in v Mali Aziji. V 19. in 20. stoletju so po samostanih odkrili šest variant oz. prepisov starega bizantinskega epa, ki je verjetno nastal v 12. stoletju. Najstarejši prepis je s preloma 12. in 13. stoletja, obstajalo pa jih je še več, med drugim južnoslovanska priredba v stari cerkveni slovanščini (Дѣяніе прежнихъ временъ храбрыхъ человѣкъ). Ep, ki je bil zapisan v srednjeveški ljudski, govorjeni grščini, velja za začetek moderne grške književnosti.
Pomladni cikel srečanj, ki se je začel 5. marca, je bil posvečen grškim modernističnim pisateljem in njihovi posebni pisavi na zemljepisni in zgodovinski prelomnici. Številni izmed obravnavanih avtorjev so bili rojeni v Mali Aziji ali na otokih, pri čemer je treba posebej omeniti t. i. generacijo tridesetih. Pogosto so obravnavali maloazijsko katastrofo, tj. grški vojaški poraz v Mali Aziji v obdobju po prvi svetovni vojni, njene posledice za grško družbo in kulturo ter spomine in nostalgijo preseljenega prebivalstva. Skupno jim je uvajanje modernizma, večkrat eklektično povezanega z romantičnimi motivi, poleg tega pa še pogostnost motivov, povezanih z morjem, in vključevanje folklorne tematike, ljudske pripovedi, motivov in verjetij, še zlasti tistih, ki poudarjajo stik med človekom ter živalmi in naravo nasploh.
Po splošnem pregledu grškega predvojnega modernizma smo na drugem srečanju, 12. 3., obravnavali Stratisa Mirivilisa in njegova romana Ućiteljica z zlatimi očmi in Sirena z Lezbosa (slednji je dostopen v prevodu Marijana Tavčarja iz l. 1964).
Nato smo 26. 3. celotno srečanje posvetili pretresljivemu taboriščnemu romanu Iliasa Venezisa Številka 31328: knjiga suženjstva (dostopen v prevodu predavateljice). 2. 4. smo obravnavali še Venezisove romane Spokojnost, Eolska zemlja (v prevodu Lina Legiše iz l. 1955) in Beg: kronika okupacije (v prevodu Marijana Tavčarja iz l. 1956). V Številki 31328 je pisatelj upodobil mladostno izkušnjo pogubne poti v notranjost Anatolije in okrutne internacije v turškem delovnem taborišču, v katerem življenje jetnika ni bilo vredno nič, nesmiselnemu morjenju pa so krvoločni stražarji rekli »posnemanje pene«. Verjetno gre za prvi grški taboriščni roman.
Eolska zemlja upesnjuje nostalgijo po krajih otroštva na dedovem posestvu v Mali Aziji; življenje pisatelja in njegovih sester je opisano kot idila, v katero mestoma vdirajo realistični poudarki, še najmanj prepričljiva pa je sentimentalno-romantična vložna zgodba o irski lovki, ki se omoži v te kraje. Tujka vzburka močna čustva zaljubljenosti in ljubosumja ter sproži avanture, ki se končajo s smrtjo.
Beg, v katerem spremljamo skupino ljudi na begu iz grške Makedonije proti Atenam, je odličen modernistični roman o trpljenju grškega ljudstva pod italijanskimi in nemškimi okupatorji med 2. svetovno vojno s trdno konstrukcijo in katarzičnimi prizori, ki navezujejo na sorodne antične zgodbe in motive. Poleg antičnih srečujemo, kot tudi pri drugih sodobnikih, folklorne motive, sijajna je tudi vložna zgodba o treh kronološko oddaljenih smrtih vojakov v votlini, najstarejši od katerih je Perzijec iz grško-perzijskih vojn. Zanimivo je, da tudi ta roman premore svojo avanturistično-romantično epizodo, v kateri se v slikoviti gorski pokrajini prepletajo ljubezen, prevara, smrt in umori. Roman se konča s podobo brezupa: s prihodom v četrt Kolonos (v antiki kraj, kamor je pritaval slepi, bridko preizkušani Ojdip v zadnji Sofoklovi tragediji) in pogledom na sestradane, opustele Atene.
Na srečanju 9. 4. smo se za predih posvetili sodobni, še živeči avtorici, rojeni na Kreti, zgodovinarki in arheologinji Rei Galanaki. Rea Galanaki je s svojimi romani, od Življenja Ismaila Ferika Paše (1989), prek Eleni ali Nihče (1998), Stoletja labirintov (2002), Skrajnega ponižanja (2015) do romana Emanuil in Ekaterini, pravljice, ki niso pravljice (2022) prenovila zvrst zgodovinskega romana in je široko priljubljena avtorica. Napisala je tudi nekaj zbirk pesmi. V tistih, ki smo jih prebrali, v skopem, jedrnatem slogu upesnjuje antični mit z moderno poanto. V Skrajnem ponižanju obravnava tematiko staranja ter slabenja telesa in uma na ozadju demonstracij med grško ekonomsko krizo.
Na srečanju 16. 4. smo se vrnili v obdobje modernizma, in sicer s pisateljem Kozmasom Politisom. Obravnavali smo roman V soseski Hadzifrangu, v katerem se prepletajo prizori iz preteklosti v Smirni s sodobnostjo. Med prve sodi tudi spominski opis požiga Smirne v času maloazijske katastrofe. Roman žal ni preveden v celoti, v odlomku, ki smo ga brali, pa smo spremljali grške šolarje na izletu na hrib z antičnimi razvalinami. Pot jih je vodila skozi turško mahalo, in ta odlomek je živo predstavil medetnične odnose na začetku 20. stoletja. V dialoškem odlomku vrh hriba smo videli idejno naravnanost učitelja, ki je bil v Smirno poslan iz matične Grčije, da bi širil in propagiral grštvo, ne brez političnih namenov in ciljev. Učitelj otrokom vtepa v glavo ponos na slavno, vendar oddaljeno, že skoraj pozabljeno grško preteklost, na antiko, terja od njih grška zemljepisna imena, čeprav otroci poznajo turška ... Grški domorodci v Mali Aziji se ne spominjajo antične slave, zato pa ohranjajo bogato, humano, čarobno ljudsko izročilo, pravljice, pripovedke, dajejo glas naravi, rastlinam in živalim. Morda je ravno V soseski Hadzifrangu tisto neprevedeno delo, ki bi si ga slušatelji krožka najbolj želeli prebrati v slovenščini!
23. 4. smo se posvetili Pantelisu Prevelakisu in njegovemu romanu Sonce smrti (v prevodu Marijana Tavčarja iz l. 1966). Prevelakisov roman se lahko pohvali z vsemi odlikami, ki smo jih spoznavali pri Venezisu. Sonce smrti je deški bildungsroman in umetnikov mladostni portret. Slika življenje dečka, ki mu je oče utonil na parniku med povratkom s solunske fronte, mati pa se je od žalosti ubila. Po dečka pride očetova sestra in ga odpelje na vas, kjer odtlej preživlja čarobno otroštvo, vendar ga preganja tudi zlovešča pretnja smrti v verigi krvnega maščevanja. Nekateri motivi: stalna prisotnost morja, bolj kot grožnje, čeprav se roman začne s sproščenim prizorom deškega kopanja tik pred prvim nesrečnim dogodkom, potem nasprotje med mestom in meščanstvom, ki ga predstavlja strogi, brezdušni ded, in vaško idilo s teto, ki je je sama dobrota, ki v vsaki živalci in bilki vidi reinkarnacijo človeka (tetine folklorne anekdote in verjetja so nedosežna tudi v z ljudskim gradivom bogati grški modernistični prozi) in ki sočustvuje celo z bolgarskimi vojnimi ujetniki in jim usmiljeno pomaga, kar je precedens v literaturi, ki je v osrčje svojega nacionalizma postavljala »boj proti Bolgaru«. Celo v Venezisovem Begu Bolgari zagrešijo eno prvih grozodejstev nad kmečkimi Grki, čeprav niso pozneje nič manj okrutni Nemci in zlasti Italijani. Simptomatično je, da ima tudi Prevelakisov roman nekakšno novoromantično, simbolistično vložno epizodo: srečanje z izobraženim, brezdelnim meščanom, ki mladega junaka pošlje na pisateljsko pot, s prvo ljubeznijo in smrtjo. Na koncu romana teta žrtvuje življenje, da reši dečka pred krvnim maščevanjem, deloma avtobiografska zgodba pa se nadaljuje v naslednjih romanih, ki nista prevedena.
24. 7. 5. smo govorili o zanimivem sopotniku generacije tridesetih M. Karagacisu in njegovem kratkem fantastičnem romanu Izgubljeni otok o fiktivnem otoku, ki je v nevihti odplul na drug konec sveta in s seboj odnesel vso otoško srenjo. 14. 5. smo cikel grškega modernizma in generacije tridesetih zaključili s pisateljico Melpo Aksioti in njenim romanom Težke noči. Melpo Aksioti je kot komunistična aktivistka dolga leta živela v emigraciji, od 1947 do 1964 v Nemčiji. Bila je ena od začetnic grškega nadrealizma, kar se odraža v njeni mestoma skoraj hermetični pisavi. Roman Težke noči vsebuje avtobiografske motive, v Dvajsetem stoletju (1946) pa je pisala o ženskem odporu proti okupatorju. Zanimiv je tudi njen zadnji roman Kadmo (1972).
25. 21. 5. smo se srečali v živo na poslovilni zabavi z bugaco in mastiko, ki smo jo združili s tematskim dogodkom ob skorajšnji obletnici padca Bizanca. Mimogrede, Konstantinupolis (tudi I poli) je bil sicer osvojen v noči z 28. na 29. maj. Najprej smo se učili novogrške besede in izraze, povezane s padcem Bizanca, nato pa smo poslušali glasbene izvedbe ljudskih pesmi o tem dogodku in prebrali Kavafisovo pesem Zavzeli so ga, v kateri lirski subjekt prebira maloazijske ljudske žalostinke o padcu Mesta in Soluna, drobce iz njih pa citatno vpleta med lastne verze. Zatem nam je doktorska študentka Eva Avguštin na kratko predstavila bizantinskega avtorja Fotija in njegovo za kasnejšo literarno zgodovino izjemno pomembno Knjižnico s kratkimi zapisi o prebranih delih, od katerih se jih več kot pol ni ohranilo kasnejšim rodovom. Tudi to srečanje je bilo hibridno, da so se vsebinskemu delu lahko pridružili tudi tisti slušatelji, ki se nam niso mogli pridružiti v živo.
Na zadnjem, 30. srečanju krožka novogrške književnosti smo se podrobneje seznanili z novoromantičnim pesnikom Kostasom Kariotakisom, z njegovim poklicnim delom, zvezo s pesnico Mario Poliduri, boleznijo in samomorilsko smrtjo v Prevezi. Kariotakisova poezija je mračna, melanholična in pesimistična. Vsebuje elemente simbolizma in ekspresionizma, pa tudi dekadence. Pogost motiv je narava, ki pa je prikazana kot simbol ali kot odraz duševnih stanj. Druga plat Kariotakisovega pesnjenja je ironija, naperjena v pojave in osebnosti iz vsakdanjega življenja, in politična satira, npr. v pesmi Kipu svobode, ki osvetljuje svet. Lirski subjekt se roga ameriškim vrednotam in bančniškemu sistemu, ki so parodija svobode, za kakršno se prodajajo. Kariotakisova satirična, ironična ost že nakazuje na začetke modernizma. Sicer je bila njegova lirična, intimistična poezija, ki stalno balansira na robu brezupa, izjemno priljubljena in je spodbudila pesniško modo, poimenovano kariotakizem. Posebno priljubljena je bila njegova antologijska pesem *** Mi smo nekakšne razbite kitare, v kateri pesnik, kot tudi sicer pogosto, ne spregovarja v imenu lastnega pesniškega jaza, temveč v prvi osebi množine in v imenu celotne generacije. Izbrane pesmi Kostasa Kariotakisa v prevodu Lare Unuk bodo letos izšle pri založbi Družina, tako da bomo opus tega za grško literaturo zelo pomembnega pesnika lahko prebrali skoraj v celoti. Zdaj pa je pred nami poletje, ko bomo v senci in ob pljuskanju valov gotovo prebrali še kakšno grško knjigo, ki smo jo doslej spregledali. Čez poletje bodo na Grških obzorjih postopoma objavljena tudi branja poezije, ki smo jih posneli decembra, da nas bodo vse do jeseni spominjala na naše najljubše pesmi grških pesnikov in pesnic.