Iz prve knjige

Potem ko je Jezus vstal od mrtvih, je enajst let preživel, tako da se je pogovarjal s svojimi učenci in jih učil samo do območja prve zapovedi prvega misterija, tega, ki je za zagrinjalom, znotraj prve zapovedi. To je štiriindvajseti misterij navzven in navzdol, štiriindvajseti izmed tistih, ki so v drugem prostoru tistega prvega misterija, ki je pred vsemi misteriji, Oče pod podobo goloba.

Jezus je rekel svojim učencem: »Prišel sem iz tistega prvega misterija, ki je zadnji, to je štiriindvajseti misterij.« Učenci niso niti vedeli niti razumeli, da je znotraj tistega misterija še kaj, ampak so mislili, da je tisti misterij vrhunec vesoljstva in vsega, kar obstaja, in da je popolnost vseh popolnosti, ker jim je Jezus o tem misteriju dejal, da obdaja prvo zapoved, pet pečatov, veliko svetlobo, pet pomočnikov in celotno zakladnico svetlobe.

Poleg tega Jezus svojim učencem ni povedal o celotnem širjenju vseh območij velikega nevidnega in o treh trojnih močeh in o štiriindvajsetih nevidnih in vseh njihovih območjih in eonih in redovih in načinu, kako so razširjeni – ti, ki so emanacije velikega nevidnega – niti o njihovih neustvarjenih niti samoustvarjenih niti ustvarjenih, niti o njihovih svetlih zvezdah in njihovih brez para in njihovih arhontih, oblasteh, vladarjih in arhangelih in njihovih angelih in desetnikih in služabnikih in vseh prebivališčih njihove sfere in vseh redovih vsakega od njih.

Jezus svojim učencem ni povedal o celotnem širjenju emanacij zakladnice niti o njihovih redovih in načinu, kako so razširjeni, niti jim ni povedal o njihovih odrešenikih po redu vsakega od njih in načinu, kako so narejeni, niti jim ni povedal, kdo so stražarji pred vsakimi vrati zakladnice svetlobe. Nič jim ni povedal o območju odrešenika dvojčka, ki je otrok otroka. In ni jim povedal o treh amenih, v katerem območju so razširjeni, niti o petih drevesih, v katerih območjih so razširjena, niti o drugih sedmih amenih, to je sedmih glasovih, katero je njihovo območje glede na način, kako so razširjeni.

Jezus ni povedal svojim učencem, katere vrste je pet pomočnikov ali v katera območja so bili privedeni, niti kako se je razširila velika svetloba in v katera območja je bila prinesena; niti jim ni povedal za pet pečatov in za prvo zapoved, v katera območja so bili prineseni. Samo preprosto se je z njimi pogovarjal in jih učil, da obstajajo, toda o njihovem širjenju in redu njihovih območij ter o načinu, kako obstajajo, jim ni govoril. Zato zares niso vedeli, da so znotraj tistega misterija še druga območja.

Ni rekel svojim učencem: »Prišel sem iz takšnih območij, preden sem vstopil v tisti misterij in preden sem izstopil iz njega,« temveč jim je, ko jih je učil, rekel samo: »Prišel sem iz tistega misterija.« Zato so torej mislili, da je tisti misterij popolnost vseh popolnosti in da je vrhunec vesoljstva in da je absolutna polnost. Kajti Jezus je rekel svojim učencem: »Tisti misterij obdaja tisto vesolje, o katerem sem vam govoril od dneva, ko sem vas srečal, do danes.« Zato so torej učenci mislili, da ni ničesar znotraj tistega misterija.

O Pistis Sofiji

Gnostično besedilo Pistis Sophia je bilo odkrito leta 1773, nastalo pa je verjetno med 3. in 4. st. n. š. Ohranilo se je v eni sami kopiji v koptščini, verjetno iz 4. st., verjetno prevodu iz grškega koineja. Rokopis, t. i. Askewov kodeks, ki ga hrani Britanska nacionalna knjižnica, je obsegal 178 pergamentnih listov (danes ohranjeno 174). Naslov je bil dodan naknadno na podlagi ročnega pripisa na začetku druge knjige in ni jasen, zato so ga prevajali različno: Vera in modrost, Modrost vere, Modrost v veri, ali pa so ohranjali Sofija kot lastno ime, npr. Vera Sofije.
Delo obsega štiri knjige, od katerih se prve tri dogajajo v enajstih letih po Jezusovem vstajenju, v katerih Jezus poučuje učence, kako se bodo njihove duše povzpele iz snovi v predele svetlobe. Med učenci sta tudi Marta in Marija Magdalena, in zlasti slednja je prikazana v dialogu z Jezusom, ker mu zastavlja številna vprašanja o nauku, in v antagonizmu z apostoli, ki niso naklonjeni ženski kot udeleženki pogovorov.
Del prvih dveh knjig je posvečen padcu in povrnitvi lika Pistis Sofije; pri čemer je posebnost verzije gnoze, iz katere izhaja ta tekst, v primerjavi z drugimi verzijami gnostičnega mita prvič, da Sofija ni ustvarila demiurškega bitja ali bitij, ampak se je spustila v nižje predele (kaos) v iskanju svetlobe, in drugič, da izvira iz nižjega, snovnega 13. eona, tj. območja zunaj božanskega kraljestva svetlobe, in se samo tja lahko vrne, potem ko se Jezus v svojem svetlobnem oblačilu dvigne skozi eone. Poudarek namreč ni na Jezusovi smrti in vstajenju, ampak na tem, da je Jezusu enajst let po vstajenju vrnjeno njegovo pravo oblačilo, ki ga apostoli vidijo kot tako mogočno luč, da jih naravnost oslepi.
Teologija te knjige postavlja lastno kozmološko in astrološko špekulacijo nad standardni Sofijin mit. Njena kozmologija je kompleksnejša od vseh, opisanih v katerem koli gnostičnem tekstu. Eonska območja predstavljajo snovno vesolje, omejeno z zvezdami in zodiakom. Cilj duše je doseči območja svetlobe. V prevedenem odlomku (prvi razdelek prve knjige) so omenjena različna nebesna bitja, ki poseljujejo vesolje gnostičnega mita, npr. arhonti, eoni, služabniki, desetniki (tj. dekani), pomočniki etc.

Vir: https://data.copticscriptorium.org/texts/pistissophia/pistis-sophia-book-1-part-1/norm/

Prevod in komentar Jana Unuk