Vračaj se

Vračaj se pogosto in si me jemlji,
ljubljeni občutek, vračaj se in si me jemlji –
kadar se zbudi spomin telesa,
in stara želja spet vzburka kri;
kadar ustnice in koža obujajo spomine
in se roke počutijo, kot bi se spet dotikale.
Vračaj se pogosto in si me jemlji v noči,
kadar ustnice in koža obujajo spomine ...

(1912)

Vladika Pegazij

Vstopila sta v sijajno Atenino svetišče,
krščanski vladika Pegazij,
krščanski princ Julijan.
Gledala sta kipe hrepeneče, ljubeče –
vendar v pomenku sta se obotavljala,
z namigovanji, z dvoumnimi besedami,
previdno sta vsak stavek zastavljala,
saj eden o drugem nista bila prepričana,
in da se ne bi izdal, prestrašen trepeče
lažni kristjan vladika Pegazij,
lažni kristjan princ Julijan.

(1920)

Novica v časopisu

Otožno je na tramvaju prebral novico.
Zločin se je zgodil včeraj ponoči okrog enajstih.
Niso še našli morilca.

Nekaj so napisali tudi o izsiljevalcih.
In tu je spet časnik poudarjal
svoj prezir do vsakršne izprijenosti,
vseh nespodobnih, vseh zavrženih navad.

Prezir … On pa je globoko v sebi žaloval,
spominjal se je lanskega večera,
ki skupaj sta ga preživela, v sobici
napol hotela in napol bordela: kasneje se –
niti slučajno na ulici – nista več srečala.
Prezir … On pa se sladkih ustnic
je spominjal in božanskega, prekrasnega,
belega mesa, ki se ga ni dovolj napoljubljal.

Ob enajstih ponoči so našli truplo
na pomolu. Ni bilo čisto jasno,
ali je šlo za zločin.

Bral je vse to. Pri časopisu so se zmotili,
ni bilo ob desetih, ampak veliko kasneje.
Vse do dvanajstih sta bila skupaj
(prvič – poznala sta se le na pogled).

Časopis
je izrazil sočutje, vendar je, nraven,
izrazil tudi ves prezir, ki ga je čutil
do skvarjenega življenja žrtve.

(1918)

Iz Tajne zgodovine

Pogosto je Justinijanov pogled
vzbujal grozo in gnus med služinčadjo.
Sumili so nekaj, kar jim ni šlo z jezika:
dokler se neke noči ni slučajno potrdilo,
da je demon, naravnost iz pekla strašilo:
pozno ponoči je prišel iz sobe in blodil
brez glave po hodnikih palače.

(1923)

Atanazij

Na barki Atanazij, nekje na širnem Nilu,
z dvema menihoma, tovarišema zvestima,
preganjan, preizkušan, goreče molil je iz dna srca
– kreposten, pobožen, vdan prave vere vodilu.
Iz vse tesnejše zanke sovražnega preganjanja,
da bi se rešil, ni imel kaj prida upanja.
Veter jim je nasproti vel;
vegasta barka je plula naprej z veliko napora in zibanja.

Ko je zmolil molitev do konca,
je zasukal žalostni pogled
k tovarišema – in se zelo začudil,
ko je zagledal njun čudni nasmeh.
Meniha sta, tačas ko se v molitev je
zatapljal, začutila, kaj se zgodilo je
v Mezopotamiji; meniha sta vedela,
da je prav v tistem istem hipu
pokvarjenemu Julijanu duša ušla.

(1920)

Prevedla Lara Unuk

Iz pesniških zbirk Konstandinos Kavafis, Lepoto zrl sem: Zbrane pesmi 1 (2020) ter Zleknil sem se in legel na njihova ležišča: Zbrane pesmi 2 (2025), prev. Lara Unuk.