Redek dar

Nove teorije.
Dojenčkov ne smete pustiti jokati.
Pri priči jih vzemite v objem. Sicer
pride do predčasnega razvoja
čustva zapuščenosti nenaravno
odraste njihova otroška travma
poženejo ji zobje dlake nohti ukrivljeni noži.

Za odrasle, tako rekoč starce
– kar ni pomlad, je že starčevsko –
pa še vedno veljajo prastari nazori.
Nikoli objema. Pustite jih da se razpočijo od joka
dokler jim ne zmanjka diha
tako se jim krepijo zamolki.
Odrasli naj kar jokajo. Zanje ni objema.
Samo napolnite jim dudo
z nesladko obljubo – prikrajšanosti ne smejo
rediti – da jih bo prišel enkrat za vselej
koščeno uspavat
materin objem.
Nastavite poleg njih to napravo
ki zapisuje glasove dojenčka
da boste od daleč slišali
ali je njihov dih ritmično samoten.
Nikoli ne nasedite in jih ne objemite.
Divje se oklenejo
redkega vratu tega daru,
zadavili vas bodo.

Nič. Kadar vas prosijo za objem
jim odgovorite o svetem nikoli, ljubček, o svetem nikoli.

Popoldan

Košček vetra ki je priletel na ulico
se je usedel in zaigral
na žice elektrovoda
tihceno melodijo
posvečeno mojemu razpoloženju.
To je samo za hip
vstalo in ga pogledalo;
potem pa se je, nedotaknjeno in brezbrižno,
spet potopilo vame.

»Vračaj se in si me jemlji«

Ne spanec. Naklonjeni veter
prinaša sanje

ta ki so ga bogovi poslali
potopit brezvetrje
vklenit neurje
da bo hitro in neovirano
zaplul razhod Odiseja
in Kalipso

njej pa so poslali strogi ukaz:
»Dovolj.
Sedem let si ga držala v ujetništvu
svoje ljubezni v votlini.
Dolgo obdobje, ki izčrpa
tako možnosti kot nemožnosti.«

Kalipso se je uklonila,
v njej pa bridka žalost.
Slišal jo je tisti krivec,
razhodom naklonjeni veter,
začutil je nevihtne očitke vesti

ne puli si las
uredil bom brodolom sanj ji je obljubil
za nezakonito vrnitev Odiseja k tebi
prinašale ti ga bodo ponoči
pred zarjo ti ga bodo jemale.

Od tedaj se je po tihem uveljavilo
na ta način
se pravi zaradi slabe vesti resničnosti
da je potovanje v obe smeri na voljo
tudi našim sanjam.

Ali je vrnitev resnična?

Strast je sekundarna.
Bolj bistveno je, da je
ta sanjski tja in nazaj
sanj resničen.

Dogodki

Sama, čisto sama
hodim po ulici
in srečujem velike dogodke:
Zdi se, da je Zahod pod nujno pozval Sonce
in je pustilo zahajanje napol končano ...

Kmalu po tem je noč,
ki je nesla amfore misterija,
zaradi svojega položaja vihala nos,
ko je na njeno zasanjano oko, mesec,
stopil nepreviden, ilegalni oblak
in jo oslepil.

S to nesrečo
se je okoristil
neki čuden vohun
– osumili so polnoč –
ustrelil je vesolje,
ki je od tedaj negibno ...

Pri vseh teh dogodkih
je bilo dejstvo, da sem spet sama,
prezrto.

Se ti pa ljubi

Da se zdani v gozdu,
mora najprej na prižnico sveta stopiti
ptič
in zahtevati vsakdanji kruh,
češ da žvrgoli.

Amen mora steči od drevesa k drevesu,
češ, šelest nesebičnosti.
Od velikih skal
se bo dvignilo kadilo grešil sem.
Po tistem pokuka na plan podrobnost
in gotovost, da smo noč pustili za seboj.

Kot kakšni periskopi se dvigajo
vrhovi telegrafskih drogov,
ali kje daleč pluje kakšna novica,
ognjeni grm potegne trn iz tulca
in neka zgrbljena stezica
podrsava in se izrisuje.
Od gmot vse naokrog odpade maska,
in se pomiriš: postane ti jasno,
kaj je Pendeli, kaj Imitos
in kaj še vedno konica strahu.
Barva oljke,
medla in redkobesedna,
utripa s trepalnicami v listju,
in to je tvoja prilika, da opredeliš
oči nedoločljive barve, kot jim rečemo.
Seveda nebistvena dilema,
toda vseeno te preganja.
Ko pa jih že opredeliš,
se spusti svetloba, celovita
in ravnodušna
kot kakšen se ti pa ljubi.

Prevedla Lara Unuk