Oda in elegija ulic
Koraki prvega mimoidočega;
prvega prodajalca živahni klic;
odpiranje prvih oken,
prvih vrat – to je oda,
ki jo zjutraj pojejo ulice.
Koraki zadnjega mimoidočega;
prodajalčev zadnji klic;
zapiranje vrat in oken,
to je glas elegije,
ki jo zvečer pojejo ulice.
(1896)
(Nemogoče stvari)
Le eno veselje je zares sveto,
ena tolažba v vsej tej žalosti.
Do tega konca me loči takšno prekleto
dolgočasje, toliko proznih dni!
Pesnik je rekel: »Najlepša glasba
je tista, ki ne more zazveneti.«
Jaz pa si mislim, da najbolj ugaja
življenje, ki ga ne moreš živeti.
(1897)
September leta 1903
Naj se zdaj vsaj z zablodami slepim;
nočem občutiti svojega praznega življenja.
Pa sem bil tolikokrat tako zelo blizu.
Kako sem otrpnil, se ustrašil;
zakaj neki sem obstal z zadrgnjenim glasom;
v meni pa joče moje prazno življenje,
moje želje so se oblekle v črnino.
Tako zelo blizu sem bil, tolikokrat,
čutnim očem in čutnim ustom,
izsanjanemu, ljubljenemu telesu.
Tolikokrat in tako blizu.
(1904)
December leta 1903
Četudi ne smem spregovoriti o svoji ljubezni –
četudi ne pripovedujem o tvojih laseh, ustnicah, očeh;
vendar tvoj obraz, ki ga ohranjam v duši,
zvok tvojega glasu, ki ga ohranjam v misli,
septembrski dnevi, ki vzhajajo v mojem snu,
oblikujejo in dajejo barvo mojim besedam in stavkom,
katere koli teme se dotaknem, katero koli idejo izrekam.
(1904)
Januar leta 1904
Oh, noči tega januarja,
ko ždim in v sebi poustvarjam
tiste trenutke, ko te spet srečujem, in tisti kraj tam,
odjek najinih zadnjih in prvih besed mi v ušesih buči.
Brezupne noči tega januarja,
ko mi privid ubeži in spet ostajam sam.
Kako beži, kako urno se razblinja –
izgubil sem drevje, izgubil ceste, izgubil hiše in luči;
v ništrc obrača se tvoja čutna podoba, izginja.
(1904)
Skrito
Iz tega, kar sem počel in kar govoril,
naj ne skušajo sklepati, kdo sem.
Bila je prepreka, ki je spreminjala
dejanja in način, kako sem živel.
Bila je prepreka, ki me je ustavljala
pogosto, ko sem kaj reči želel.
Moja najneopaznejša dejanja
in najgloblje zakopani spisi –
samo po njih me bodo razumeli.
Toda morda ni vredno, da bi vlagali
toliko skrbi, toliko truda v to, da bi me spoznali.
Nekoč kasneje – v popolnejši družbi –
se bo gotovo pojavil kdo drug, ustvarjen
kot jaz, in smel živeti po svoje.
(1908)
Na pomolu
Opojna noč, v temnem kotičku na pomolu.
Potem pa v mali sobici zloglasnega
hotela – kjer sva se popolnoma predala
svoji bolestni, svoji lepi strasti;
spet in spet »svoji posebni« ljubezni –
dokler se ni v šipah zaiskril nov dan.
Noči nocojšnje nanjo spominjajo obrisi,
zame je oživila neko noč daljne preteklosti.
Brez mesečine, povsem temačno
(kot sva želela). Na najinem
pomolu snidenja; daleč stran
od kavarne in od pivnice.
(1920)
Prevedla Lara Unuk
Iz pesniške zbirke Konstandinos Kavafis, Zleknil sem se in legel na njihova ležišča: Zbrane pesmi 2 (2025), prev. Lara Unuk.