Starodavno gledališče

Ko se je okrog poldneva znašel v središču starodavnega gledališča,
je on, novogrški človek, ne zavedajoč se, pa vendar enako lep kot oni,
izpustil krik (ne občudovanja, občudovanja
sploh ni čutil, pa tudi če bi ga čutil,
ga zagotovo ne bi izrazil), preprost krik
morda iz neukrotljivega veselja svoje mladosti
ali pa ker je hotel preizkusiti akustiko prostora. Tam čez
za strmimi gorami mu je odgovoril odmev –
grški odmev, ki ne posnema niti ne ponavlja,
temveč v neizmernih višinah preprosto nadaljuje
tisočletni ditirambski krik.

(1963)

Od Pozejdona

Hiše na obali vsak dan razpadajo,
razjedajo jih sol, sonce in vetrovi. V sobah
že desetletja spijo oknice, z obrazi navzdol. Sem pa tja
ob opoldnevih ali zvečer pride kak ribič ali kak pastir,
da bi tam opravil veliko potrebo. In znenada se v veliki vzidani omari
zasliši škripanje. Ni časa, da bi se pokrižal. Omara
se odpre sama od sebe. Med preperelimi deskami, čisto zadaj,
se sveti popolnoma zlat trizob. Ribiča
odnese ven z odprtim pasom. Vsenaokrog
se iskri morje s kar najbolj svetlečo brezbrižnostjo.

(1964)

Atene

Po teh ulicah
hodijo ljudje, ljudje
hitijo, hitijo,
da bi odšli, da bi pobegnili (od kod?),
da bi prišli (kam?), tega ne vem, toda ne osebe,
temveč električni sesalniki, škornji, zaboji –
ti hitijo.
Po teh ulicah so nekoč
hodili z velikimi zastavami
in imeli so glas (spominjam se, saj sem ga slišal),
bil je dobro slišen glas.
Zdaj pa
hodijo, tečejo, hitijo,
nepremični v svojem hitenju –
pripelje vlak, vstopijo, se prerivajo,
zelena, rdeča luč;
za stekleno šipo vratar,
prostitutka, vojak, mesnica,
a zid je siv
in višji od časa.
Celo kipi ne vidijo.

(1970)

Ruševine starodavnega svetišča

Muzejski čuvaj je kadil pred ovčjo ogrado.
Ovce so se pasle med marmornimi ruševinami.
Nekoliko nižje so ženske ob reki prale perilo.
Slišalo se je udarce kladiva v kovačnici.
Pastir je zapiskal na piščal. Ovce so pritekle k njemu,
kakor da bi pritekli marmornati kosi razvalin. Voda je s svojim
širokim zatiljem
vsa hladna sijala zadaj za oleandri. Neka ženska
je razprostrla oprana oblačila po grmovju in po kipih –
spodnje perilo svojega moža je obesila na Herina ramena.
Tuja, mirna, tiha domačnost – leta in leta. Spodaj na obali
so mimo hodili ribiči, na glavah so nosili košare, polne rib,
kakor da bi nosili podolgovate pobliske luči;
zlate, rožnate in vijolične – ista procesija, karkor ta, ki je nosila
dolgo, bogato izvezeno tančico boginje, ki smo jo že pred časom
uničili zato,
da smo si iz nje v svojih izpraznjenih hišah napravili zavese in
namizne prte.

(1950–1961)

Prevedla Jelena Isak Kres

Iz pesniške zbirke: Janis Ricos, Korenine sveta, 2020, prev. Jelena Isak Kres.