V prvi soseski Albe

V prvi soseski Albe ptiči tonejo v nebo kot kamni. V prvi soseski Albe, tisti, ki jo obiščeš prvo in zadnjo zapustiš. Tukaj se vzponi nočejo spremeniti v spuste. Tukaj pot vedno traja 10 minut. Vse poti. Brez ozira na razdaljo, na prevozno sredstvo, brez ozira na ritem hoje, hitrost vozila. Vedno 10 minut. Tukaj. V prvi soseski Albe.

***

Tukaj drevje raste golo. Trte rodijo in se postarajo v nekaj kratkih urah. Sok, meso, njihove nakopičene sekunde. Včasih, ob dnevih mirnega razcvetanja, se oblaki spustijo vse do tal. Potunkajo se v morja, jezera, skodelice. Ne dežuje, toda posode ostajajo polne.

Samo o tem ni dvoma, da se tudi tukaj znoči
ampak samo do srede
tako da
nižji ko si,
več ponočuješ

***

Ta čas Alba spi svoj neverjetni globoki spanec
tukaj je kamen molitev
in človek
nit čudežev
prišita na neko slovo

Ta kraj

Ta kraj pokopavajo in zagrebajo globoko vanj samega. Otrok gleda gradbišče. V teh krajih je bil nekoč, ko je bil velik, tudi sam delavec. Le še nekaj stvari ostaja nejasnih. Spomin na jutrišnjo starost, znamenje na roki in morda to, na kar te to znamenje spominja.
Zdaj ga otrok z obema rokama zgrabi za dlan. Tako kot se ptiči v spanju s kremplji oprimejo veje. Ne zato, da ne bi padli, in ne zato, da bi se obdržali na njej, temveč zato, da bi zgrabili vse letenje, kar jim ga je ostalo od dneva.

Velemesto samote

V tej soseski stanujejo izključno Nietzscheji. Izčrpani od večnega vračanja lebdijo onkraj dobrega in zla, sprehajajo se na svojih romantičnih sprehodih in pasejo pogled na idolih in somraku, dorisujejo brke na plakate z Wagnerjem ter se na glas pogovarjajo o grbavcu, orlu in kači. Poljubljajo konje na gobec, poljubljajo čas na lica, nasploh počnejo, kar pač počnejo Nietzscheji. Svit pa se smehlja na vsa škrbasta usta.
Nekega dne so 3 Nietzscheje našli umorjene pod neko jablano. Njihova telesa so bila polna vbodnih ran, starost nedotaknjena in vsa njena jabolka obtolčena. Celo tedaj, ko je oblast govorila o še enem obračunu, smo mi s precejšnjo gotovostjo vedeli, da je bil primer nedvomno pomembnejši od preproste novičke v poročilih.

Divji lovci

Ljubi bog, kako rad bi napisal pesmico
Raymond Queneau

Zelo težko je
ujeti pesem
Vsak to ve
Pesmi se rade
zadržujejo daleč stran od ljudi

Opazuješ jih od daleč in na videz je vse mirno, toda pozor:
Z ostrimi čuti
– celo medtem ko pijejo vodo –
bodo zaznale vsak najmanjši šum,
stekle bodo daleč stran od lovca
in se razblinile
za tišino.

Pesmi se običajno gibajo posamično:
Samonanašalna in samoljubna bitja
žvečijo travo v savanah in v samoti.

Še najlažje je:
naleteti na
sonet
toge oblike, rimani dihi.
Običajno se raje premikajo v čredi.

Ko si že prijel pesmi:
Najprej jim odvzameš naboj.
Potem jih parafraziraš
razlagaš
popredalčkaš
in jih izpustiš, da blodijo
okrog priročnikov za samopomoč
in kuharskih knjig.

Čeprav so miroljubne, ne moreš biti nikoli povsem gotov:
V vseh knjigah piše,
da je že dolgo tega, kar je kakšna pesem popadla človeka
ja, že dolgo je tega,
kar so pesmi ubijale ljudi.

»Spoštujem pesmi, zato pa jih tudi morim«

Že dolga leta ljudje lovijo pesmi

Na črnem trgu
daš zanje, kolikor zahtevajo
prispevajo k imidžu
to je stvar stila in okusa

Prestiž
večna presenečenost
fantazmagorija
vpričo književnega presežka teh dni:
Dnevna soba, okrašena z glavami poetov.

Prevedla Lara Unuk