Moji prijatelji so črni ptiči
ki se zibajo na gugalnicah teras sesedajočih se hiš.
Eksárhja, Patísja, Metaksurgíjo, Mec.
Delajo, kar nanese.
Akviziterji kuharic in enciklopedij,
zidajo ceste in povezujejo puščave,
tolmači v kabarejih na ulici Zínonos,
poklicni revolucionarji,
nekoč so jih stisnili v kot pa so spodvili rep,
zdaj goltajo tablete in alkohol da lahko zaspijo,
ampak preganjajo jih sanje zato ne spijo.
Moje prijateljice so vrvi, napete
na terasah starih hiš.
Eksárhja, Viktórija, Kukáki, Gízi.
Vanje ste zadrli na tisoče železnih kljukic
svoje občutke krivde sklepe kongresov sposojene kikle
ožganine od cigaret čudne migrene
grozeče tišine vaginalna vnetja
zaljubljajo se v homoseksualce
trihomoniaza izostanek perila
telefon telefon telefon
razbito steklo rešilca nikogar ni.
Delajo, kar nanese.
Nenehno potujejo ti moji prijatelji
ker se jim niste odmaknili niti za ped.
Vsi moji prijatelji rišejo s črno barvo
ker ste jim rdečo pokvarili
pišejo v jeziku sloganov
ker je vaš primeren samo za lizanje riti.
Moji prijatelji so črni ptiči in vrvi
na vaših rokah. Okrog vašega vratu.
Moji prijatelji.
***
Naše življenje so noži na vzmet
v umazanih slepih uličicah
gnili zobje, prepereli slogani
bas kitara garderoba
vonj po urinu po antiseptikih
in postani spermi. Razcefrani plakati.
Gor in dol, gor in dol, po ulici Patision.
Vse naše življenje je Patision.
Frosch ki ne onesnažuje morja
v naše življenje je vstopil še Mitropanos.
Tudi njega nam je ukradla četrt Deksameni
tako kot te, ki visoko nosijo rit.
Mi pa vztrajamo.
Vse življenje pogoltni potujemo
po isti progi.
Sramota – samota – brezup. In obratno.
Že v redu. Ne jokamo. Odrasli smo.
Samo ko dežuje skrivaj sesamo prst. In kadimo.
Naše življenje so
vzdihi brez haska
na napovedanih stavkah
med špijoni in v maricah.
Zato ti pravim. Ko bojo naslednjič streljali,
jo ne smemo pobrisati. Pomerimo se.
Ne nosimo kože zaman naprodaj.
Nikakor. Dežuje. Daj mi čik.
Družinsko poreklo
Pa sem ti pokazala baraba stara.
Nažicam cigareto iz tvoje škatlice
in daš mi ogenj.
Piham ti dim naravnost
v od starosti ugasle oči
in te vprašam, ko pogledam svojo prijateljico,
»ti je všeč ta bejba?«
Iz svoje starodavne denarnice potegneš
fotografijo. To sem jaz, stara pet let.
Z bedasto pentljo na glavi
stojim na stolu.
S počenim glasom mi rečeš: »Glej, takšna si bila majhna ...«
in gre ti na jok
baraba stara ne boš me.
Bliža se moja hči.
Rečeš ji hvala za sladico
in počasi prežvekuješ žabo.
Strah te je.
Žile so ti nabreknile
v sencih ti utripa
čokolada ki si jo prinesel za malo
se ti je stopila v preluknjanem žepu
najbrž se ti je prilepila na gate.
Zdaj sva spet sama.
Ti si, ljubček, penzionist.
Jaz pa sedim na stolu
z isto blesavo pentljo.
S čisto enakim strahom.
Stara 5 let. 19 let. 20. 30.
Vse svoje življenje, oče.
***
Kako si lepa, draga moja
že 20 let v istem mornarskem krilu
izpod katerega ti gledajo noge s krčnimi žilami
tebe pa nič ne briga
vedno in povsod v belih sandalčkih
brez zob – imaš vsaj izgovor, da se ne smeješ –
ko mi takole prinašaš kos sira v papirnatem prtičku
in ameriške oblekice za malo
ki ji niso prav
tako daleč smo te spravili
tvoja ušesa so polna gnoja – imaš vsaj izgovor, da ne slišiš –
ko odpiraš vrata in se izgubljaš
na Aleksandra Velikega – Svetega Konstantina – na Pirejski –
ko se večeri.
Vem da pozabljaš na vse pred izložbami
in si pozorno ogleduješ džezvo ali uokvirjene kralje
in druge ženske iz Botaničnega vrta
tam mama pet minut od trga Omonja
kjer se nič ne prodaja niti ne kupuje
so samo steklenice bordeli šintarji in plinske bombe.
Mečejo ti čičerikino pokovko v glavo
in pravijo ta nora gre
ti pa – zato mama – nikoli ne prižigaš luči
da ne bi pritegovala pogledov – milijoni cunjic in toalet
z bleščicami
oranžne, vijolične, klobuki in pahljače ki
sem jih nosila
na turnejah
pa si jih ukradla da jih nosiš po nočeh …
Spet te ni, mama.
Nekdo mi je rekel, da hočeš postati nuna – češ da se nas bojiš –
vzeli ti bojo to revščino, pa se je shladilo
zima je kmalu bomo imeli volitve
volitve so ti všeč gneča govori zabava
zdi se ti velika stvar da voliš razburjaš se in sprašuješ
Kaj bomo naredili letos
in ti je že žal da si vprašala ampak rabiš neki
kakršenkoli
odgovor
jaz pa ti pravim komuniste mama! Komuniste! čeprav me je sram …
Takrat se, da me ne bi užalostila, nedoločno zazreš v strop
in rišeš s prstom po zraku.
Spet si drugje. Čutim to.
Stopaš tik ob tirnicah za v Kolonos
sledijo pa ti nune s ponudbo blaga
vlaki s poslanci, smetiščnimi mački antefiksi
in vrvmi s porumenelim perilom.
In ne poslušaš me več. Komuniste, mama … Mamaaaaaaa ...
* * *
Počasi so poletele nad strehami
specialne enote
molče posedle
po žicah električne napeljave
neslišno so se postrojile na hodnikih
Zavoda za zdravstveno zavarovanje
zasedle so izhode jezikovnih šol
in vhode na štadione.
Hrup v filmih in sanjah je oglušujoč
samo v strahu in življenju
se vrata za hrbtom zaprejo brez hrupa.
V filmu so kadri barvni.
V življenju črno-beli
in nekdo je neprevidno odrinil stol
na katerega se je povzpel fant iz špecerije
da bi se delal obešenca
Kralji umirajo drugačne smrti
hladilnik se je zamašil
V kuhinji – KDO JE? – 47 dni sem zdržala. Lačna sem.
Neki tip v bolnišnični srajci z očali za kratkovidne
in majhnimi gumijastimi čeveljčki brez številke
ki obuvajo mrtve kot da bojo odšli
brska po fotografijah v mojem predalu
enkrat pravi da je tožilec
in drugič da je sindikalni zdravnik
Nekoč … luč odteka z mene kaplja za kapljo …
spi se mi … v knjigah je pisalo da so vojaki
šli mimo s ta rdečimi
zebe me … pred mojimi vrati spet in spet parkira
neskončni pogreb posebej izurjenih policistov
od rane zore porivajo krsto noter
glavice kač
streljajo častne rafale
Moški skačejo in mahajo s potrdili o brezposelnosti in odhajajo
s teras delavskih domov. Moram jih dohiteti.
Čakajo me.
Zbogom. Zbogom. Zbogom.
* * *
Kaj me tako gleda
Kaj me tako gleda
ta beli kos papirja
kaj me luna tako gleda …
tako šelesti v meni
s tem zaledenelim zemljevidom na dnu
kaj me luna tako gleda …
Žalostni prst katere dobe
skrit za gozdovi in gorami
kaže povsod in nikamor
kaj bi luna rada od mene?
Hrzanje katerega ponorelega konja
tako odmeva v meni
da mi razganja Ego…
Mrk katerega meseca
pojemanje katere lune
hkrati privzdiguje v meni
oseko in plimo moji sestri dvojčici …
kaj me tako gleda …
Kaj se Kariotakis tako sklanja nad moja usta da bi videl
ali diham …
Prevedla Lara Unuk